NOVO MESTO – Kar težko si je predstavljati, kaj se mota po glavi človeku, ki pri tuji hiši v avto zvabi hišnega ljubljenčka, ga ukrade in zverinsko ubije. A nekaj je zagotovo: tak človek nima niti kančka sočutja do nežnega in prijaznega bitja. Brez slabe vesti ga lahko označimo za pokvarjenega, krutega, za človeka, ki so mu norme naše družbe deveta briga.
Koliko psov konča na tak način, lahko le ugibamo, po nekaterih podatkih samo na novomeškem območju neznano kam izgine od 50 do 60 psov na leto. Lastniki izginotja največkrat ne prijavijo, saj domnevajo, da se je pes potepel ali pa ga je kje zbil avto. Krožijo tudi domala neverjetne zgodbe o tem, na kakšen način psi končajo v loncih. Če smo morda še nedavno mislili, da gre zgolj za natolcevanje, pa je januarski dogodek pokazal, da govorice niso daleč od resnice.
Claro zaklala in odrla
Če torej marsikateri lastnik psa ne ve, kam je izginil njegov hišni prijatelj, pa je Aleš Mohorčič iz Zafare pri Žužemberku izvedel, kako kruta je bila usoda njegovega ljubkega beagla, psičke Clare, ki so mu jo ukradli sredi januarja letos. Verjetno bi tudi on pomislil, da je prijazna psička pač šla malo naokoli in da so jo morda zamotili drugi psi, pa se ni vrnila domov. A na sumljiv avto je tistega dopoldneva postala pozorna občanka, ki se je sprehajala po tako imenovani rimski cesti, ostanku davne preteklosti, ki povezuje Trebčo vas in Žužemberk. Opazila je, da je avto ustavil pri Mohorčičevi hiši, pa spet speljal, obrnil, znova ustavil in da so se odprla vrata avtomobila. Občanka si je zapisala registrsko številko clia in o nenavadnem dogajanju obvestila policiste. Ko je Aleš, ko se je po drugi uri vrnil iz službe, naokoli poizvedoval o psički, ki bi mu sicer, kot vedno, prijazno pritekla nasproti, je slišal za sumljiv avto, in takoj ga je obšla zla slutnja, da so psičko ukradli. Aleš je podal prijavo in takoj je stekla akcija.
Številka registrske tablice je policiste ob štirih popoldne peljala v največje novomeško romsko naselje Brezje oziroma Žabjak in prizor, ki jih je pričakal, je bil šokanten. Psička, brez glave, nog in drobovja, je bila že v posodi, namočena v vodi in pripravljena za kuhanje. In ob njej storilca: Bogdan Brajdič in njegova žena Erika. Policistom je slednja povedala, da je psa Bogdan pokončal s sekiro, nato pa sta ga skupaj odrla.
V zapor
»Priznava krivdo,« sta bila enotna Erika in Bogdan Brajdič. Nista tajila, da sta ukradla psa, brez pomislekov pa sta tudi pritrdila sodnici okrajnega sodišča Novo mesto Meliti Perko, ko jima je povedala, da bosta morala oškodovanemu Mohorčiču plačati 1500 evrov, kolikor je vreden tak pes, seveda po obrokih, vsak mesec nekaj. »Že sama tatvina psa je zavržno dejanje in vrednosti, ki jo ima tak pes, ne moreta nikoli plačati,« se je na obdolžena obrnila okrožna državna tožilka Mirjana Jerman.
Psičko Claro sta Aleš in njegova partnerica kupila pred sedmimi leti, hkrati še Benya. Parček beaglov je odraščal skupaj in bila sta prava predstavnika svoje pasme; družinska, čustvena, pozitivna, ljubezniva in polna energije, vsak prosti trenutek so preživeli skupaj. Postala sta prava družinska člana, sploh psička je bila zaupljiva in čutna. A očitno je bila zanjo usodna prav njena zaupljivost do ljudi. Clara je bila psička z rodovnikom, imela je vzrejno dovoljenje, in takšnih beaglov je v naši državi malo.
Bogdan in Erika sta se strinjala, da bosta šla zaradi tatvine psa v zapor, vsak bo tam pol leta. Tožilki tako ali tako ni preostalo drugega, kot da predlaga zapor, saj gre za dva z obsežnim kazenskim listom, večina dejanj se nanaša na tatvine. »Sta prejemnika socialne pomoči, zato ni potrebe, da hodita naokoli in kradeta,« jima je očitala sodnica, Bogdan pa se je pokesal, da česa takšnega ne bo nikoli več naredil.
V sodni dvorani ni imel možnosti pojasnjevati okoliščin dejanja, je pa bil bolj zgovoren pred sodno dvorano, ko je čakal na izrek sodbe. Povedal je, da on psov sicer ne jé, jih pa jedo številni Romi. In to ne svojih, ampak samo tiste, ki jih ukradejo. »Jaz bi kuhanega psa uporabil za mažo, dobro je za kožo, če se namažeš s tem,« je pojasnil in dodal, da se samega dejanja niti ne zaveda, saj je bil pod vplivom zdravil, je pa moral kmalu zatem znova v bolnišnico, in to za dva meseca, izdali so ga živci.
Ni dokazov?!
Policisti so na okrožno državno tožilstvo v Novo mesto naslovili ovadbo zaradi mučenja živali in tatvine. Za prvo kaznivo dejanje je zagrožena zaporna kazen do dveh let, za tatvino pa do pet let zapora. A na tožilstvu so ovadbo za mučenje živali ovrgli s pojasnilom, da v spisu ni dovolj dokazov, da sta storilca psu po nepotrebnem povzročala trpljenje ali da sta z njim surovo ravnala. »To sta potrebna zakonska znaka, da gre za kaznivo dejanje. Smo pa na Veterinarsko upravo RS podali predlog za začetek postopka o prekršku, saj dejanje izpolnjuje vse zakonske znake prekrška po zakonu o zaščiti živali,« je razloge za zavrženje ovadbe v tem delu pojasnil vodja novomeškega tožilstva Srečko Hočevar. Kršitev se nanaša na 26. člen omenjenega zakona, ki govori o usmrtitvi živali.
Bogdan in Erika Brajdič sta torej odgovorna le za tatvino psa, za mučenje pa ne. »To dejanje je še odprto. Če se pojavijo novi dokazi, bosta lahko odgovarjala tudi za to dejanje,« je na naše poizvedovanje odgovorila sodnica Melita Perko. »Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterino in varstvo rastlin je v postopku sodelovala s policijo in se strinja s podanim sumom mučenja živali, kot so policisti zapisali v naznanitvi kaznivega dejanja,« je odgovoril Matjaž Emeršič iz Veterinarske uprave RS. Za policijo in veterinarsko upravo pa tudi za ljubitelje živali je torej pokončanje psa s sekiro mučenje, za tožilstvo pač ne.
