Psa sta se zravsala, Peter ostal brez prsta

RIBNO PRI BLEDU – Na kulturni praznik se je moral Marjan Janez Zupan iz Ribnega pri Bledu pojaviti na sodišču v Kranju. Dvainosemdesetletni upokojeni gozdarski tehnik naj bi s svojim svakom, 76-letnim Ivanom Fonom, plačal čez 26.000 evrov Petru Puklu iz Zgornjih Gorij zaradi ravsa dveh psov, ko je zadnji omenjeni izgubil del mezinca.

Amputacija

Dve leti bosta, odkar je Fon vodil svakovega psa Meda, mešanca, in kot pravi Zupan, pravega kmečkega psa, po pešpoti proti objektu blejske komunale. Nasproti, komaj sto metrov od domače hiše sta bila, mu je prišel Pukl s psom pasme weimaranec, last njegove partnerice Mojce Mohorič z Bleda. »Sinu sem naročil, naj pelje psa na sprehod, a je zbolel, in sem prosil tasta, torej mojega svaka, naj ga sprehodi on. Ivan ga je imel na povodcu, ko je naš Medo zagledal weimaranca. Naš pes nikoli ni napadel nobenega drugega kuža niti človeka, rad pa se je ovohaval. Sunek proti drugemu kužu je bil silen, tako da se je strgal povodec. Medo je napravil par hitrih korakov proti weimarancu. Voditelj drugega psa ni pustil, da bi se mu Medo približal, zato ga je brcnil. Ta je skočil nazaj in začel se je pasji ravs. Pukl je z rokami šaril med obema psoma, zgodil se je ugriz v njegov prst in trdi, da ga je ugriznil naš Medo. Kako ve, kateri ga je ugriznil?«

Zupan tudi trdi, da se ne bi tako končalo, kot se je, če Pukl ne bi tako agresivno posegel vmes. Pukl je bil ranjen v levi mezinec, del se ga je še držal, a so mu morali pozneje ob operativnem posegu amputirati prvi členek. Policija, ki je prišla na kraj dogodka in pozneje k Zupanovim na dom, je sestavila zapisnik, nato so se začeli vrteti sodni mlini. »Kazenske obravnave proti meni ali Fonu do danes ni bilo, saj ni bilo niti kazenske ovadbe. Pukl mi je čez čas na dom poslal dopis, naj mu plačam 30.000 evrov za vse, kar se je zgodilo, čeprav je dobil zavarovalnino po polici, ki jo imam sklenjeno za hišo, in je vmes tudi alineja za morebitno poškodovanje po psu. Neumen bi bil, če bi privolil v to, saj nikjer ni uradno ugotovljeno, kateri pes ga je ugriznil v mezinec. Na sodišče je v pravdni zadevi pripeljal dve priči, dva delavca s komunale. Eden ni videl nič, drugi je povedal le to, da je med psoma, ki sta se spopadala, šaril z roko, da bi on osebno videl, kateri ga je ugriznil, pa ni povedal.«

Niso vzeli vzorcev

Zupan in Fon sta pričakovala, da bodo veterinarji s preiskavo sline in krvi na rani ugotovili, kateri pes je res ugriznil Pukla: »Ampak pravijo, da se to ugotavlja le na podlagi izjav. Kako je to mogoče? Vsak trdi svoje, eden lahko laže, pa bodo veterinarji verjeli njemu.« Zupan je razočaran nad dogajanjem na sodišču: »Nihče še ni dokazal, da je moj pes Puklu odgriznil del mezinca. Stvarnih dokazov in uradno ugotovljenih dejstev preprosto ni.«

Marjan Janez Zupan pravi, da sodnica zahteva izvedenca medicinske stroke: »Po dveh letih naj bi se zdaj izvedenec ubadal s primerom Puklovega mezinca? Neki veterinar se je po tem, ko je prebral par policijskih stavkov in obe izjavi vpletenih, odločil tako, da je bil moj pes Medo nevaren. To je neumnost!« Zupan pove, da je imel pol stoletja pri hiši pse, nikoli ni bilo problemov z njimi, nikoli ni noben nikogar ugriznil: »Naravna reakcija psov je, da se ob srečanju ovohajo, Pukl pa je brcnil Meda, ki se je približal po tistem, ko se je strgal povodec, tako silovito, da se je odkotalil stran. Seveda je skočil nazaj, saj je bil izzvan.«

Zupan je prepričan, da je pravdna tožba ena sama aroganca: »To je napad na ostarele, nemočne ljudi, invalide in posredno na reveže. Tudi na oba moja nemočna vnuka, otroka s posebnimi potrebami, in na vse nas v tej hiši, kjer je že tako polno tragike in bolezni. Kaj hočejo taki tožitelji, ko grozijo, da nam bodo vzeli vse zaradi enega členka na roki in nas postavili na cesto? Hočejo nas uničiti. In še: od zavarovalnice je Pukl dobil na račun odškodnino 4500 evrov, zdaj pa hoče še in še.«