Natanko pred devetimi dnevi so v sodni dvorani ljubljanskega okrožnega sodišča na pobudo tožilca Jožeta Jarca trem obtožencem izrekli prvo kazen po sporazumu o priznanju krivde. »Ja, izpolnjeni so bili vsi pogoji za sporazum. Krivda je bila očitna, stanje pregledno, zato je postopek izjemno hitro stekel. Imeli smo le dve obravnavi, roparji pa so zaradi priznanja dobili nižjo kazen,« značilnosti kazenske novosti v pravu oriše Peter Mele, zagovornik enega od treh roparjev.
»Veste, vse je bilo jasno že decembra lani, ko so nas prijeli. Da smo ropali, in to prvega aprila lani, ko smo iz pošte v Mengšu odnesli dobrih 1500 evrov,« ne skriva Peter Papež, ki je ropal z Anžetom Lončarjem in Luko Gregoričem. »Zato smo krivdo priznali in se izognili dolgim razpravam na sodišču,« povzame enega od razlogov za pogoditev. »Cilj sporazuma je torej zelo preprost: izogniti se dolgotrajnim in dragim postopkom, kadar to sploh ni potrebno. Na primer v Ameriki na ta način rešijo okrog devetdeset odstotkov vseh kazenskih zadev,« besedo preprime Zvjezdan Radonjić, prvi slovenski sodnik, ki je razsodil po novem zakonu.
Stoodstotna obsodba
»Ja, sporazum je res dobrodošla novost, saj konec koncev tožilci do zdaj nismo imeli nikakršne možnosti za dogovarjanje, ker to pač ni bilo uzakonjeno,« dobrodošlico svežnju, ki je začel veljati pred dvema tednoma, izreka tožilka Blanka Žgajnar. Poleg tega, kot v en glas na pravosodnem ministrstvu zatrjujejo vsi po vrsti, po novem ne bo več nepotrebnega barantanja, katere dokaze se na zahtevo najbolj pretkanih odvetnikov izloči, ker so po njihovi oceni sporni ali nedovoljeni. Prav tako, zatrjujejo na ministrstvu, ne bo več nepotrebnih zavlačevanj bodisi z novimi dokaznimi predlogi bodisi s predlogi za izločitev dokazov, sodnikov in podobno.
»Vse to je že res, ampak ne smemo spregledati dejstva, da imajo sodišča sodne zaostanke in da zato vsi po vrsti iščejo rešitve, kako jih zmanjšati,« seme negotovosti zaseje Andreja Tratnik, asistentka za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti. »Poleg tega so pogajanja ekonomična, hitra in učinkovita: tožilec dobi stoodstotno obsodbo, obdolženi pa je v večini primerov tudi zadovoljen, saj dobi nižjo kazen. Vprašanje je, ali je ta pravična.«
Sodnik Radonjić odgovarja, da bi praviloma morala biti. »Saj sporazumna kazen ni nujno milejša od tiste, ki bi bila po opravljenem dokaznem postopku. Ob preudarnosti državnega tožilstva bo dosežena obsodba, ki bo zelo blizu optimalni.«
Sodnikova zadnja beseda
Koliko v številke meri slovenska optimalnost, razkriva prvi primer sporazuma. Kot pravi Papež, mu je zaradi ropa pretila triletna zaporna kazen. »Dobil pa sem le pogojno. Če v treh letih ne bom storil nič hudega, potem mi ne bo treba odsedeti enega leta v zaporu. Ker prej nisem bil kaznovan in ker sem šel ropat samo zaradi vpliva slabe družbe, s katero zdaj nimam več opravka. Nižjo kazen sem dobil tudi zaradi obljube, da tega ne bom več ponovil. Ker to ni v moji naravi. Veste, pogojna kazen se za uho morda res sliši dobro, v resnici pa je veliko hujša. Je kot senca nad menoj,« naniza za sodnikova ušesa znana in dobro premleta dejstva.
»Ne nazadnje ima sodišče zadnjo besedo. Ko preveri zakonitost doseženega sporazuma, ga bodisi sprejme bodisi zavrne,« sodnik Radonjić oriše varovalko, s katero dodobra zamaje temelje ostrih nasprotnikov novega sporazuma, češ da smo ga kopirali iz ameriškega sistema, čeprav je njihov pravni red drugačen od našega. »Ni res, da smo vnesli ameriško noto v naš sistem, saj je to zaradi prevelikih razlik praktično nemogoče. Smo pa dobili sporazum, ki je podoben sorednim pravnim redom. Pogajanja so zato pri nas lahko sklenjena le pod strogim sodnim nadzorom, da ne bi prišlo do morebitnega izsiljevanja obdolžencev, naj krivdo le priznajo. Poleg tega morajo naši sodniki kljub sklenjenemu sporazumu preverjati vse dokaze o krivdi in se šele na podlagi teh dejstev dokončno odločiti, ali bodo priznanje krivde sprejeli. In če sodnik priznanja ne sprejme, zoper njegovo odločitev pritožba ni mogoča,« razlike niza tožilka Žgajnarjeva.
Kriminal belih ovratnikov
»Podobno je to urejeno tudi v drugih državah. Sporazum o priznanju krivde imajo že skoraj v vseh pravnih redih in državah sveta. Že to dejstvo dokazuje koristnost tega instituta,« je neomajen sodnik Radonjić, ki o omenjenih pogajanjih predava že debelo desetletje, pri čemer je sodelovanje skoval s številnimi pravnimi teoretiki v Evropi. »Sporazumi zame torej niso nobena novost. Pravzaprav gre za docela preorano njivo. Tu ni kaj za odkrivati, dodajati ali jemati. Le slediti moramo preizkušenim vzorom. O priznanju krivde, skrajšanih postopkih, barantanju in podobnem.«
»Ja, a vprašanje vseeno ostaja odprto, kako bo to pri nas zaživelo,« ugiba Tratnikova. »Izkušnje iz Nemčije, kjer so ta sporazum uzakonili pred tremi leti, kažejo, da so pogajanja zaživela predvsem v najbolj dokazno zapletenih primerih kaznivih dejanj. Kot so recimo finančna, okoljska, beloovratniška kriminaliteta, organizirani kriminal. Pri Italijanih pa je povsem drugače. Sporazum pri njih ni zaživel, ker njihovi tožilci nanj niso bili pripravljeni, o čemer pri nas ni nobenega dvoma. Je pa več negotovosti, koliko bodo na pogajanja pristali obdolženci. Dejstvo je namreč, da je kaznovalna politika naših sodišč razmeroma blaga, in – kar je še pomembnejše – veliko obsodb je pogojnih. Kaj več pa se obdolžencem skoraj ne more ponuditi. No, razen krajših sodnih postopkov.«
Zavihani rokavi
V očeh Ivana Beleta, profesorja na novogoriški evropski pravni fakulteti, je zato sporazum o priznanju krivde le politična, ne pa tudi pravno argumentirana poteza. Na to opozarja tudi Tratnikova. »Veliko se stavi na to, da bo javnosti zadoščeno, če bodo sodišča delovala učinkovito in ne bo sodnih zaostankov. Res je tudi, da ima kazen najboljše učinke, če je hitra in gotova, kar s pogajanji bo. Skrbi pa me, da bo pri tem, razvidno iz izkušenj v ZDA, nemalo diskriminacije, neenakosti med strankami, netransparentnosti.«
Povrhu vsega se sodbe zato lahko, tako Bele, sprevržejo celo v poker. V dejstvo, ali bodo obdolženci priznali krivdo ali pač ne. Kar ni več v domeni pravne države. »Ampak, veste, v naši državi pri sleherni novosti preveč kompliciramo,« poskuša razpravo o vseh plusih in minusih uravnotežiti tožilka Žgajnarjeva. »In tako pri vsaki novi stvari vedno beremo še vse tisto, kar zraven sploh ne piše. Potem ko se v praksi največkrat izkaže, da so bili strahovi odveč in nepotrebni, pa so vsi po vrsti tiho. Zato raje počakajmo, da se zavrti kolesje, ki bo slej ko prej navrglo vse slabe in dobre strani sporazuma in pojasnilo, v kolikšni meri bodo pogajanja sploh zaživela, za koliko se bodo skrajšali postopki in koliko nižje bodo kazni. Konec koncev pa ima naša abeceda še kar nekaj črk na razpolago.« Zdaj pa – zavihajmo rokave in veselo na delo. Sporazumom naproti. Če bodo, glede na našo majhnost in trmoglavost, sploh lahko obrodili sadove.
Dvoumno priznanje krivde
Eden najbolj znanih primerov sporazuma o priznanju krivde onstran atlantske luže, kjer so pogajanja že skoraj dvestoletna tradicija, je zanesljivo sojenje Henryju Alfordu. Američanu, ki naj bi leta 1963 moril. Priče so s trditvami orisale, kako je pred umorom žrtve dejal, da jo bo ubil, kako je stopil v hišo žrtve, kako je iz nje prišel in nato priznal, da je to res storil. A da je to tudi opravil, ni videl nihče. »Kriv sem, vendar tega nisem storil,« je dejal sebi v zagovor. To je sodišču povsem zadostovalo, da so spisali sporazum o priznanju krivde in mu namesto smrtne kazni prisodili trideset let zapora. A Alford je ugovarjal. Da je resnica le v drugem delu njegove izjave. Da tega torej ni storil. V prvi del izjave, da je kriv, pa naj bi ga prisilili. Pritožbe so deževale, a vsa sodišča po vrsti so njegov ugovor zavračala. Dokler pritožba ni romala še na vrhovno sodišče, ki je ugotovilo, da je ugovor upravičen. Vendar pa to nikakor ne spremeni prvotne odločitve sodišča. S tem je padla dokončna odločitev: v vseh podobnih primerih, ko obdolženci naznanijo, da so krivi, a da tega niso storili, je to zadostno priznanje krivde za sporazum.
Korenito nižje kazni
Če nam sodišče po zdajšnjem kazenskem zakoniku za kaznivo dejanje lahko prisodi najmanj deset let zapora, nam lahko po priznanju krivde prisodi tudi le tri leta. Če nam po običajni pravni praksi preti najmanj tri leta in največ deset zapora, jo po pogajanjih lahko odnesemo tudi samo s tremi meseci. Če je za dejanje uzakonjena manj kot triletna zaporna kazen, jo lahko po sporazumu omilijo na samo mesec dni. In če je po kazenskem zakoniku predpisano manj kot enoletno ždenje v kehi, se sme namesto zapora po pogajanjih izreči tudi samo denarna kazen. »To so le najvišje mogoče mere znižanih kazni,« zatrjujejo na pravosodnem ministrstvu, kjer so noviteto spisali in prilagodili slovenskemu pravnemu redu. »Državni tožilci se bodo seveda od primera do primera odločili, kako visoko omilitev bodo sodišču predlagali.«
