Priznal, da je očetu s kamnom razbil lobanjo

LJUBLJANA – Avtorica obtožbe, tožilka Zvonka Knavs, na kazenskem oddelku okrožnega sodišča ne bo predstavila svojih očitkov na račun 28-letnega Janeza Slevca iz Preserij pri Radomljah, saj sodnega procesa proti njemu sploh ne bo. Pred predobravnavnim narokom so namreč na pobudo obrambe potekali pogovori med tožilstvom in Slevčevo zagovornico Martino Žaucer Hrovatin o milejši kazni v zameno za priznanje krivde. »Pogajanja so bila zelo korektna, moj klient je kaznivo dejanje uboja priznal, dogovorjena kazen je osem let in pol zapora. Stroške postopka plača obdolženec, pripor je bil podaljšan, odpovedali smo se pravici do pritožbe, zato je zadeva že pravnomočna,« je strnila odvetnica.

Kronično slabo razpoložen

Precej dobro jo je torej odnesel Slevec, ki mu je zaradi očetomora pretila kazen do 15 let zapora. A ker je torej pred sodnico Dejo Kozjek prikorakal s podpisanim sporazumom o priznanju krivde, tej ni preostalo drugega, ko da to priznanje sprejme in ga po hitrem postopku obsodi. Po njenem mnenju je ta kazen pravična in primerna teži kaznivega dejanja, saj je upoštevala tudi olajševalne okoliščine, torej priznanje krivde, obžalovanje, dosedanjo nekaznovanost, specifične družinske okoliščine...

Izrek obtožbe je bil zelo kratek: Janez Slevec je drugemu vzel življenje s tem, da je 14. septembra 2016 na Srebrnem sedlu pod Planjavo v Kamniških Alpah svojega 49-letnega očeta Janeza s kamnom večkrat udaril po glavi, s tem pa mu je prizadejal hude poškodbe glave, zaradi katerih je umrl.«

Ker se je torej primer zaključil z narokom za izrek kazenske sankcije, ne bo nikoli znano, kaj se je pred nekaj meseci visoko v slovenskih gorah v resnici dogajalo med Janezom mlajšim in Janezom starejšim. Zgodaj zjutraj sta se odpravila na gorniški pohod proti Zeleniškim špicam, pred poldnevom dosegla vrh, pičlo uro pozneje pa je sin poklical na regijski center za obveščanje in prijavil nesrečo v gorah na Srebrnem sedlu pod Planjavo. »Halo, na Srebrnem sedlu sem, na koncu Zeleniških, z očetom sva se..., on je...., jaz sem..., potem je pa padel v graben. Je neodziven, hrope, tudi sam sem poškodovan... Kdaj pridete, mudi se!«

Dan pozneje so znanci Slevčevih in zgroženi domačini po Preserjah že govorili, da se je zgodil zločin, le njuni svojci tega niso hoteli dojeti. Družino so vsi poznali. Janeza starejšega so se spominjali kot nekdanjega predsednika Govedorejskega poslovnega združenja in kot velikega govedorejca, svojčas naj bi imel 150 glav živine. Pred slabim desetletjem pa je kmetovanje opustil, podal naj bi se v nepremičninske vode. Džoni, kot so klicali njegovega sina, naj bi se držal bolj zase, za zidovi razkošne vile Slevčevih z bazenom pa naj bi se dogajalo marsikaj in daleč od družinske idile.

Medtem ko člani družine Janeza ml. opisujejo kot mirnega, zadržanega, prijaznega in vase zaprtega samotarja, so strokovnjaki za človeško duševnost ugotovili, da je pri njem že več let prisotna duševna motnja distimija, ki se kaže kot kronično slabo razpoloženje in je bila prisotna tudi v času kaznivega dejanja. O tem, kakšen vpliv je imel oče na sina, eden od psihiatrov predvideva, da je imel najverjetneje negativnega tako v razvojnem obdobju kot tudi v obdobju porušenih medsebojnih odnosov znotraj družine. Tudi v času kaznivega dejanja so se pri sinu pojavljala negativna čustva do očeta, vendar je bila njegova prištevnost le malce zmanjšana.

Vanj špricala očetova kri

V preiskavi se je Janez ml. zagovarjal z molkom, na naroku za izrek kazenske sankcije pa je dejanje obžaloval. Po dogodku je sicer preiskovalcem prodajal zgodbo, da se je zgodila nesreča, zdravnici Alenki Pavlovčič, ki se je po prijavi po telefonu prva pogovarjala z njim, je denimo rekel, da se je med njima vnel prepir, da ga je oče ranil s kamnom, nato je s kamnom tudi on ranil njega, oče pa je kmalu zatem omahnil v prepad. Ko je z reševalnim helikopterjem prispela na Srebrno sedlo, pa ji je dejal, da je izrekel kletvico, ki očetu ni bila všeč, zato ga je ta s kamnom udaril po čeladi, potem ga je tudi on s kamnom udaril po glavi (Janez st. tedaj na glavi ni imel čelade), oče je poskušal zbežati pred njim, se začel valiti proti prepadu in se zvalil čez rob. Pomenljivo sicer je, da se je vsem, ki so tedaj prispeli na Srebrno sedlo, vtisnilo v spomin, da je na tem območju teren nagnjen na drugo stran od tiste, kamor naj bi oškodovanec padel.

A če je torej Janez ml. poskušal dogodek prikazati kot nesrečo (njegova odvetnica sicer trdi, da tragičnega dogodka v resnici ni nikoli prikazoval kot nesrečnega), je nadaljnja preiskava dokazala, da je Janez st. postal žrtev pobesnelega sina. Že na planoti, kjer naj bi se sprla, sta bila namreč najdena njegova kri in tkivo in prav tako 1,2 kilograma težek kamen (20 krat 10 krat pet centimetrov), na katerem so bili delci njegovega tkiva. Pikice krvi na obrazu obdolženca so dokazovale, da je vanj špricala očetova kri, medtem ko je s kamnom naklepno in močno udarjal po njegovi glavi, ko ga je pokončal, pa ga je zvlekel na rob planote ter ga porinil v globino. Truplo Janeza st. se je nekaj metrov nižje zagozdilo v skalnati grapi.

Tudi gorski reševalec Damjan Kočar je bil ob prihodu na Srebrno sedlo osupel. Videl je polno krvavih madežev, koščkov možganov, tkiv in delcev zdrobljene lobanje, kraj, kjer je videl vse to, pa je bil od tistega, kjer naj bi prijaviteljev oče padel v grapo, oddaljen kar 30 metrov. Ko so s planote pogledali proti zagozdenemu Janezu Slevcu st., je bilo reševalcem v hipu jasno, da je mrtev. Ukleščen je bil med dvema skalama, nižje od trupla pa so opazili kos lobanje in izpadle možgane.

Če tožilka Knavsova z Janezom Slevcem ml. ne bi podpisala sporazuma o priznanju krivde, bi zanj po dolgotrajnem procesu zagotovo zahtevala precej višjo kazen od osmih let in pol zapora. To, kar je storil, po njenem namreč ni le najhujše kaznivo dejanje – odvzem največje vrednote, človeškega življenja –, zagrešil ga je na škodo svojega očeta, storil ga je na odmaknjenem kraju, kaznivo dejanje uboja pa potem poskušal prikazati kot nesrečo.

Tudi njuni najbližji so se medtem morali sprijazniti s kruto resnico, pa čeprav je eden od njih po zločinu neomajno verjel: »Vseeno mi je, kaj se govori po vasi, jaz vem, da je bila nesreča.« ¾ Najprej je govoril, da je šlo za nesrečo, potem pa le priznal, da je zagrešil uboj. (foto: marko feist) Janez Slevec st. je postal žrtev svojega sina, ki je bil med dejanjem le malce zmanjšano prišteven. (foto: jaroslav jankovič) V dolino so prinesli mrtvega. (foto: grs kamnik) Umrl je že na planoti, mrtvega pa je sin vrgel v grapo. (foto: grs kamnik) »Odpovedali smo se pritožbi, sodba je pravnomočna,« pravi Slevčeva odvetnica Martina Žaucer Hrovatin. (foto: boštjan celec) Za zidovi razkošne hiše Slevčevih se je očitno dogajalo marsikaj. (foto: dejan javornik)