VUHRED – »Ko sem v nedeljo prispel domov, so bila vhodna vrata hiše odprta. Nenavadno, ampak odprta so bila tudi vrata na podstrešje, ki jih vedno zaklepamo. Šel sem gor in... sin je visel na vrvi, naravnost v oči me je gledal. Spodrezalo mi je noge. Z ženo sva ga snela. Moj Zoran si je vzel življenje zaradi policistov in sodnikov, ki so drug drugega ščitili. Naj jih peče vest, dokler so živi. Ko so policisti prišli na ogled, jih nisem spustil v hišo, samo kriminalisti so lahko vstopili. Pogovorili smo se, tudi oni niso razumeli takšnega ravnanja in zakaj je bilo vse to potrebno,« je komaj še govoril Zoranov oče Danijel Košir. Lahko človeka v življenju sploh še doleti kaj hujšega kakor izguba otroka? O 23-letnem Zoranu Koširju in njegovih težavah z organi pregona smo v Slovenskih novicah že dvakrat pisali. Mladenič je izgubil vozniško dovoljenje, ko je predlani pijan treščil v škarpo. Ker ima po očetu tudi hrvaško državljanstvo, je v Varaždinu v času, ko je bil v postopku za odvzem slovenske vozniške, zaprosil za izdajo hrvaške in jo tudi dobil. Ko so ga policisti na Koroškem ustavili, se je z njimi sprl in na koncu ostal brez (sicer izposojenega) avtomobila in vozniške naših južnih sosedov. Potem se je zapletlo, ker se je ta dokument preprosto izgubil. Ni ga bilo na policijski postaji v Dravogradu in pri njihovih kolegih v Celju, niti na slovenjgraškem sodišču ga niso našli, oče je poizvedoval še na zunanjem ministrstvu in hrvaškem veleposlaništvu, in na slednjem so mu pojasnili, da so jo vrnili v Varaždin, tam jo je Zoran znova pospravil v žep.
»Vseskozi opozarjam, da je bil odvzem nezakonit. Zoran je izkoristil možnost, ki jo je imel. Slovenskega dovoljenja ni uporabljal, hrvaško pa je dobil povsem legalno. Bivališče ima prijavljeno v Varaždinu in v Avstriji, kjer je delal. Tri mesece so mu policisti dali mir. Saj so ga večkrat ustavili, a nikoli kaznovali. Kakor da bi čakali, kako se bo opredelilo višje sodišče v Mariboru. Sodbo smo prejeli prejšnji teden in samo pet dni je minilo, pa so se znova spravili nanj. Policist se je pri Spodnji Vižingi zapodil za Zoranovim twingom, še prej je polkrožno obrnil, kakor da bi sin storil ne vem kaj. Na zapisniku piše, da je vozil z neveljavno vozniško, zato so mu jo vzeli, avto pa zasegli,« pove oče.
Katere zakone je kršil?
Zakoni na tem področju so precej nejasni. Pravniki si jih tolmačijo vsak po svoje, Zoran se ni udeležil edukacijskih delavnic za izbris kazenskih točk. Sodniki bi mu bržčas prikimali, če bi na Hrvaškem znova opravil izpit (odšel je samo na zdravniški pregled), tako pa je po njihovem novo dovoljenje zgolj prepis starega, neveljavnega. »Na Hrvaškem so mi povedali, da se s tem dovoljenjem lahko vozi po vsej Evropi. Zakaj se potlej ne bi smel v Sloveniji? Višja sodnica Darja Šenica je zapisala, da je sin izkoristil možnost legalne pridobitve vozniške, saj je vedel, kaj se bo zgodilo s slovenskim dovoljenjem. Nič o tem, da bi kar koli kršil. Naj mi že vendar kdo pojasni, katere zakone je Zoran prekršil.«
Sodišče: hrvaško dovoljenje zgolj prepis neveljavnega S Policijske uprave Celje so pojasnili, da so policisti Policijske postaje Radlje ob Dravi z voznikom izvedli postopek 10. maja 2014. Postopek je potekal strokovno, zakonito in korektno. Vozniku so vozilo zasegli, ker je bil brez veljavnega vozniškega dovoljenja (zakon o voznikih 50/8), poleg omenjenega so zaznali še kršitev poteka veljavnosti registracije vozila (zakon o motornih vozilih 26/8). Vozilo so mu zasegli tudi 4. oktobra 2013, ker je vozil v času, ko se mu je izvrševala sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Po naših neuradnih podatkih je pritožbeno sodišče prav v teh dneh pritrdilo policiji, saj je ocenilo, da je sicer veljavno hrvaško vozniško dovoljenje na neki način dvojnik slovenskega, ki pa je prenehalo veljati. Zato voznik na območju Slovenije ne more uporabljati hrvaškega dovoljenja, ki je nastalo zgolj s prepisom neveljavnega slovenskega vozniškega dovoljenja, je sklenilo višje sodišče. |
Zoran se je v soboto odpeljal k dekletu v Maribor. »Po odvzemu vozila se je ne vem kako vrnil domov in me poklical. Z ženo sva bila na morju. Umirjal sem ga in mu rekel, naj počaka, da bova kmalu nazaj, naj medtem pokliče odvetnico, a bila je v tujini. Zlomil se je pod hudim psihičnim pritiskom. Svet se mi je v hipu podrl. Sprašujem se, ali se bodo ti ljudje – vključno s policistoma, ki sta ga obravnavala pri prvem odvzemu vozila oktobra lani – kdaj na stara leta spomnili, da je umrl mlad fant, zato ker so oni ščitili sami sebe. Naj se spomnijo vsakič, ko gredo spat, kaj so storili mojemu Zoranu. Na dušo jim ga polagam. Sin bo zdaj počival v miru, ne vem pa, ali bodo oni lahko živeli v miru.«
Koširjevi so se še nedavno pogovarjali, da bi prodali hišo v Vuhredu in se preselili. Oče je Zoranu, ki se je nameraval prihodnje leto poročiti, dejal, da zanj tukaj ni dolgoročne perspektive, da je pametneje, če se preseli v Avstrijo. V podjetju pri Gradcu so ga cenili in bil je tik pred napredovanjem. Direktorica je ob tragični novici skoraj izgubila zavest. »Nihče se ni nikoli vprašal, ali mu niso morda storili krivice. Hrvaška vozniška velja povsod po Evropi, le v njihovih glavah ne. Kaj bodo jutri na pogrebu pobrali vozniške vsem Zoranovim svojcem iz Hrvaške?«
