CELJE – »Ali vem, zakaj sem tu? Zgodbo poznam iz časopisov, zgodilo se je konec leta 2004 in doslej me ni še nihče nič povprašal,« je pripoved pred kazenskim sodnikom Markom Brišnikom včeraj začel Slavko Ristič, radiolog v celjski bolnišnici, ki je edini opazil, da bi pri Konjičanu Franju Pintariču, ki je konec decembra 2004 umrl zaradi pritiska možganov na lobanjsko dno, lahko šlo za smrtno nevarno koloidno cisto. Za pacientovo smrt so okrivili nevrologa Marka Grassellija, oprostili pa so že soobtoženega mariborskega radiologa Sama Slokana.
Nihče od zdravnikov ni posvaril pred nevarnostjo?
Primer, ki so ga višji sodniki lani vrnili celjskemu okrožnemu sodišču, postaja vse bolj zapleten. Ristič je spomnil, da so bili zdravniki takrat precej presenečeni, ko so prebrali njegov izvid, rubrika za diagnozo na temperaturnem listu pa je ostala prazna. Je mogoče, da bi radiolog videl in vedel več kot specialisti za nevrologijo? »K meni je Pintarič prišel, ko je bil že v komi, zato so mi ga tudi poslali, saj niso vedeli, kaj je z njim. Delamo 24 ur, nimamo normativov, čakalnice so stalno polne in izvide pišemo na roko. Še vedno je tako,« se je ujezil Ristič in navrgel, da bi pokojnikove potomce veljalo opozoriti, da je koloidna cista lahko dedna, če gre za moške potomce (statistično jo ima le eden na milijon ljudi). Pokojnikove partnerice, oškodovanke Suzane Veranič, ki ima s Pintaričem sina, očitno nihče od zdravnikov ni posvaril pred nevarnostjo, zato je ta premor med sojenjem izkoristila in temeljito izprašala radiologa.
Zagovor obtoženega Grassellija temelji na razmerah, ki so kritičnega dne vladale v bolnišnici; kot dežurni zdravnik je imel na urgenci toliko dela, da se ni mogel hkrati zadrževati še na oddelku. Za naglo poslabšano stanje bolnika naj ne bi vedel, čeprav medicinske sestre pravijo drugače. Ksenja Dokler je povedala, da zdravnike običajno obveščajo za vsak glavobol, da pa pogosto dobijo navodila kar po telefonu. Zapisale so, da so Grassellija seznanile okoli 17. ure. Da sestre z obveščanjem včasih tudi pretiravajo, je potrdil nevrolog Jožef Škorja: »Naslednjega dne smo izvedeli, da je Pintarič na intenzivni. Grasselli se ni pritoževal, da bi ga sestre pomanjkljivo obveščale.«
Kadrovski manko je velik
Robert Čater je bil sprejemni zdravnik in se ne spominja, zakaj ni izpolnil rubrike za diagnozo. »Pintariča nam niso predstavili kot problematičnega bolnika. Ne spomnim se, kako sem izvedel za njegovo smrt, toda zdravniki rešujemo življenja in smrt je za nas prava katastrofa.« Preden je Konjičan prišel v roke Grasselliju, je na oddelku dežurala Marija Šoštarič Podlesnik. »Na vizitah je bil v redu, odklonil je predpisano terapijo, po polnoči pa se mu je znova začel glavobol. Na našem oddelku se je večkrat zgodilo, da nevrologa ni bilo na voljo. Kadrovski manko je velik. Sprašujete, kako takrat ravnamo? Dobro vprašanje. Zdravnik podaljša delovnik ali pa pokličemo koga.«
Do zdaj zaslišane priče so bile razdeljene in so sodnika kvečjemu pahnile v še večji precep. Še vedno ostaja neznanka, kateri bolnik je s Pintaričem ležal v sobi in je dobro videl razvoj dogodkov, saj mu je ne nazadnje tudi pomagal, ko se je izgubil na poti do sanitarij. Sodišče ga hoče zaslišati, bolnišnica pa o njem menda ne hrani več podatkov.
