IDRIJA – Bovške gorske reševalce so včeraj nekaj minut po polnoči obvestili, da so na interventno številko 112 prejeli klic dveh zaskrbljenih planincev. Po prvih podatkih sta pogrešila tovariša na turi, ki je med sestopanjem ostal za njima. Šlo je za pot proti dolini Zadnjice iz smeri s sedla med Šmarjetno glavo in Kanjavcem, kjer stoji Koča na Doliču.
Načelnik postaje GRS Bovec Tine Cuder je povedal, da so njegovi fantje, ki poznajo vsako ped terena, takoj odšli v smer, kjer naj bi se gibal pogrešani planinec. »Okoli pol treh zjutraj so ob poti naleteli na pokrivalo pogrešanega, poleg še nekaj njegove opreme. Zato so teren začeli podrobneje prečesavati, predvsem predel pod potjo. Pogrešanega so našli nekaj metrov pod potjo. Na žalost mu niso mogli več pomagati.«
Izjemen človek
Kot strela z jasnega je nato včeraj v slovensko zgodovinsko stroko zarezala vest, da je bil umrli planinec 73-letni Janez Kavčič, znameniti idrijski profesor, zgodovinar pa kustos, domoznanec in publicist. Odraščal je v rudarski družini, se šolal in maturiral v domači Idriji. Leta 1962 se je vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, tam študiral zgodovino in umetnostno zgodovino. Za diplomsko nalogo iz zgodovine, Krščanski socialisti v Osvobodilni fronti, je prejel študentsko Prešernovo nagrado.
Po diplomi se je vrnil v Idrijo ter na tamkajšnji gimnaziji poučeval dve desetletji. Pravijo, da je imel izjemen občutek za učence in ti so še kako radi prisluhnili njegovemu znanju in razlagam. Leta 1980 je začel intenzivneje sodelovati z Mestnim muzejem Idrija, pozneje je bil v njem tudi kustos. Urednikoval je Idrijskim razgledom, redno je tudi sam objavljal.
V muzeju je delal vse do leta 1999, ko je odšel na Osnovno šolo Spodnja Idrija in tam poučeval do upokojitve 2007.
V času njegovega dela v muzeju so postavili veliko stalno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Bila je osnova kandidature za evropski muzej leta.
Več desetletij je bil Kavčič tudi pomemben člen v društvenem in kulturnem življenju v Idriji. Predvsem ga je zanimalo zborovsko petje. Med letoma 1998 in 2002 je bil član Ljubljanskih madrigalistov, od 80. let pa je pel pri oktetu Pr'farci.
Rad je pisal tudi pesmi
"Bil je domoznanec z veliko začetnico," se pokojnega Kavčiča spominjajo v Idriji. Svoje znanje ni širil le med strokovno javnostjo, ampak tudi mlajši publiki, kot so učenci spodnjeidrijske osnovne šole in idrijske gimnazije, pa tudi logaške univerze za tretje življenjsko obdobje, kjer je učil o umetnostni zgodovini. Poleg tega je bil tudi reden pisec v Idrijskih novicah. Tamkajšnji glavni in odgovorni urednik Damijan Bogataj nam je povedal, da je 30. junija letos objavil zadnjo Kavčičevo pesem Ubesedena čipka. Zelo rad je namreč pisal tudi pesmi, doma, kot pravi Bogataj, pa ima zagotovo največjo zbirko poezij slovenskih pesnikov v Idriji. »Šokirani smo. Bil je eden glavnih v Idriji od zgodovinarjev,« še pravi sogovornik, ki nam na mizo položi glavna Kavčičeva dela, izdana pri Bogatajevi založbi. Janeza se bo sicer spominjal tudi po tem, da je bil "ena velika dobričina". "Bil je prava enciklopedija," pravi sogovornik.
Vest o targični smrti je zarezala tudi v Muzej Idrija, ki leži nad samim zgodovinskim delom mesta. »Bil je odličen poznavalec Idrije in zgodovine Idrije. Napisal je knjigo Prva slovenska realka, pa knjigo Znamenje vekov, …« nam razloži dolgoletni Kavčičev sodelavec v muzeju, kustus Darko Viler. Izvemo, da je Kavčič v muzeju kot kustus za starejšo zgodovino delal od leta 1987 pa do leta 1999. Bil je tudi dolgoletni član Idrijskih razgledov. »Idrijsko lokalno zgodovino je obvladal,« še izpostavi Viler in nadaljuje: »Kot človek je bil zelo kolegialen. Če si potreboval kakšen nasvet ali pomoč na strokovnem področju, si se lahko obrnil nanj.« »Bil je ustrežljiv in prijazen. Ko sva se srečala, sva šla skupaj na pijačo in malo poklepetala,« se še spominja Viler.
