Prijatelju prerezal vrat, zdaj bi rad pomilostitev

LJUBLJANA – Za višjimi so tudi vrhovni sodniki sklenili, da se mladenič iz Spodnje Ponkvice zaradi poskusa uboja svojega najboljšega prijatelja ne bo izmazal brez zapahov. Jana Jagodiča so sicer na okrožnem sodišču obsodili na dve leti zapora in ga nadomestili z delom v splošno korist – dve uri dela za dan zapora –, torej bi moral v najpozneje dveh letih v ustreznih ustanovah brezplačno oddelati 1460 ur. Toda višja sodna inštanca je sklenila, da bo moral greh na škodo vrstnika iz Kozjega, Davida Jevšnika, odplačevati s čisto pravim zaporom. In to tri leta!, zdaj Jagodiču sporočajo tudi iz vrhovnega sodišča.

Uboj, pa čeprav je prosil

Pogorela je torej obramba, ki je poskušala dokazati, da sploh ni šlo za poskus uboja, kvečjemu za pomoč pri poskusu samomora. V bran storilcu je zaman stopila celo žrtev. David je govoril, da se mu ne zdi prav, »da se je Jan znašel v kazenskem postopku, ne bi mu smeli soditi, v bistvu sem za vse kriv jaz. Še vedno ga imam rad in le upam, da se bova znova pogovarjala, ko nama bo to dovoljeno.«

V ozadju skorajda tragičnega dogodka je bila mladostniška neumnost, kaj drugega se pač ne more reči temu, da se dva skoraj še golobradeža odločita, da jima ni več za živeti. Slišati je bilo, da je David že prej poskušal večkrat storiti samomor, enkrat celo skupaj z Janom, a je v resnici David pogoltnil vseh 180 uspavalnih tablet, ki sta si jih nameravala razdeliti, »pa se mi ni zgodilo nič«.

Tistega 11. decembra 2013 sta 18-letnika že zjutraj dvignila na noge domala vso slovensko policijo, saj se nista pojavila v šoli. Z vlakom sta se odpeljala v Ljubljano, se napotila do Nebotičnika, »da bi objeta skočila z njega«, je razlagal Jan, »vendar pa je bilo tam preveč ljudi, da bi nama to uspelo«. Naslednja postaja je bila BTC, z visoke terase bi se s tamkajšnje stolpnice pognala v globino, a so bila vrata zaklenjena. Potem sta kupila nož in po Davidovih besedah se med hojo proti železniški postaji nista več pogovarjala o tem, da bi svet zapustila skupaj, neizmerno si je smrti bojda želel le še on. »Jaz sem hotel umreti. Jan si je kupil vozovnico za Celje, čakala sva na peronu, da se čim bolj približa čas odhoda vlaka, da bo lahko takoj odšel, ko bo naredil to, za kar sem ga prosil. Da mi zapiči nož v srce ali mi prereže vrat. Sam si nisem upal.«

Jan pa: »Vedel sem, da si to želi... Bil sem proti, da to narediva, hotel sem, da ostane živ, on je moj edini prijatelj. Ampak rekel je, da ne, da se ne more vrniti živ v Celje.« Ne bo pa držalo, je nadaljeval Jan, da v igri ni bilo več dvojne smrti. »Najprej bi njega, potem pa sebe. Rekel mi je, da bo srečen le, če umre. Ko sem mu izza hrbta prerezal vrat, se je obrnil proti meni. Videl sem, kako mu iz vratu curlja kri, prestrašil sem se in zbežal.« Zmanjkalo je pač poguma, da zareže še sebe, zato je sedel na vlak, v Celju so ga prijeli policisti, in pozneje je najverjetneje začutil olajšanje ob vesti, da bo hudo ranjen prijatelj njuno nespametno spektakularno predstavo pred očmi na desetine šokiranih ljudi preživel. »Sedel sem na tla in po mp3 poslušal glasbo. Jan je odšel, jaz sem čakal, da bo konec. Potem je začelo boleti, vstal sem, šel sem po peronu in padel. Menil sem, da bo takoj konec, toda ni ga bilo,« je dejal David.

Prošnja ne odloži zapora

Na okrožno sodbo, ki mu je torej zaukazovala družbenokoristna dela, se Jagodič niti ni pritožil, se je pa tožilstvo (to je na procesu zanj zahtevalo štiri leta zapora), in višje sodišče je primer obrnilo na glavo, saj naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo zakonodajo. Jagodiču namreč sploh ne bi smeli prisoditi opravljanja del, ker obtoženec oziroma njegovi odvetniki tega niso niti predlagali. Njihova želja je namreč bila, da naj se sodba v imenu ljudstva glasi, da bo najstnik med tednom hodil v šolo in bival doma, ob prostih dnevih pa bo na odprtem zaporu na Puščavi med tako imenovanimi vikendaši.

Ne le zaradi kršitve zakonodaje, višjim sodnikom se je tudi sicer zdela okrožna sodba že v svojem bistvu premila, saj »z izrekom kazni dve leti zapora ni bila dovolj upoštevana teža dejanja, precenjena pa je bila tudi olajševalna okoliščina, da je obsojenec dejanje obžaloval«. Prisodili so mu torej tri leta zapora, ki so jo torej z zavrnjeno zahtevo za varstvo potrdili tudi vrhovni sodniki.

Jagodič se ne vdaja – vložil je prošnjo za pomilostitev, potrjuje uradna govorka ljubljanskega okrožnega sodišča Mateja Jazbec in pojasni, da nadaljnje odločanje ni več v rokah sodišča: »Skupaj s svojim obrazloženim mnenjem smo prošnjo že poslali ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, ki mora v nadaljevanju predsedniku republike predložiti poročilo o navedbah prosilca, zbranih podatkih in mnenjih s predlogom ministra o pomilostitvi.« Obsojenčeva usoda, ki nastopa služenja kazni kajpak ni mogel odložiti, je v rokah Boruta Pahorja, ki sme edini pri nas pomilostiti jetnika.