Prijatelja nategnil za stanovanje in 30 tisočakov

LJUBLJANA – Bila sta najboljša prijatelja, zdaj pa sta že več kot desetletje vsak na svojem bregu. Zaradi denarja, ki mu ga je posodil – prijatelju v stiski. Namesto njiju se morata po službeni dolžnosti zdaj družiti njuna odvetnika. Kako slovensko ...

Tomaž Špendal je bil dolga leta Slovenijalesov predstavnik v ZDA. Vmes se je ukvarjal s proizvodnjo pisarniškega materiala, zdaj ga zanimajo odganjalniki klopov, bolh, mrčesa, tudi za mačke in pse. Že davno tega, v sedemdesetih, ko je bil Tomaž še direktor Mizarstva Vič, mu je centralno napeljavo delal inštalater Metod Pezdir, doma z Brezovice. »Takrat je imel 46 zaposlenih, sicer pa je bil to fejst fant, lahko bi rekel deloholik, kakšnih deset let mlajši od mene,« ga je mahoma opisal 66-letni Tomaž. Med njima se je razvilo pristno prijateljstvo, ki je trajalo vse do ...

Posodi mi denar

... leta 1997, ko je Metod delal za kranjsko podjetje Gradbinec, ki je bilo tik pred stečajem. Nekoč je prišel do prijatelja. »'Tomaž,' mi je rekel. 'Gradbinec mi je dolžan blizu milijon mark,'« se spominja Špendal. »Zakaj ti vendar v zameno ne dajo kakšnega stanovanja?« mu je svetoval. Skupaj sta potem poiskala Primoža Senčarja, direktorja Gradbinca. Ta ju je sprejel. »Primož, daj, pomagaj mi, Metod je moj prijatelj, delal je za tebe. Kaj praviš, bi lahko vaš dolg skompenzirali za kakšna stanovanja?« Rečeno, storjeno. »Metodu so potem izročili tri dvosobna stanovanja na Livarski v Kamniku,« je dejal Tomaž.

Ker pa jih ni mogel kar čez noč prodati, je spet prosil takrat še prijatelja Tomaža: »Prosim, posodi mi 62.000 mark, da poplačam delavce in material.«

»Kaj mi daš za garancijo?« ga je vprašal Tomaž. Ponudil mu je prav tisto stanovanje v Kamniku, kjer je opravljal inštalaterska dela. »Nič,« si je mislil. Sedla sta v avto ter odšla k Tomaževemu dobremu prijatelju – Hansu Moritzu v Celovec. Skupaj so šli v banko, Hans je dvignil denar in ga posodil Tomažu. Prijatelja sta potem pred Hansovimi očmi napisala pogodbo, med drugim tudi: »... da v kolikor denar do roka ne bo vrnjen, ima posojilodajalec pravico prenesti last na svoje ime in z njim razpolagati.« Metod Pezdir se je 8. oktobra 1997 z vsem tem strinjal ter podpisal. Rok odplačila je bil zadnji dan še istega leta.

Dva lastnika

Klasika: Metod Pezdir se je od takrat, ko je prejel denar, začel na veliko izmikati. Tomaž ga ne bi več videl, če ...

»Veste, ker je bil Metod dotlej tako ziher prijatelj, imel je mercedesa, polno nepremičnin, toliko vsega, mi takrat niti na kraj pameti ni padlo, da mojega denarja – ki sem ga moral Hansu z vsemi obrestmi po obrokih vrniti že do leta 2002 – še do danes ne bo v mojem žepu,« je ogorčen Tomaž. Po dveh mesecih, ko mu Metod še ni vrnil posojila, je šel do stanovanja, ki bi moralo biti glede na dogovor že njegovo. »Šel sem v Kamnik, pojavim se na vratih svojega stanovanja, tam pa je bila neka gospa,« nam je razkril pajčevino, ki se je začela vse bolj razraščati in ki je takrat še ni razumel. »Kaj pa vi tu?« ga je vprašala neznanka. »To je moje stanovanje, kar poglejte vse te dokumente.« Noro, na vratih sta se očitno našla lastnika istega stanovanja. Tomaž je jezno poklical Metoda, kaj se vendar gre, ta pa je rekel – kot se spominja Špendal: »Tomaž, pa saj imam še eno stanovanje.«

»Kolikokrat sem ga klical,« je tedaj zavzdihnil Špendal. »Tomaž, vse bo rešeno, imel sem neke težave,« naj bi mu pošiljal zlajnane puhlice. Še preden mu je prekipelo, je Tomaž izvedel, da je Metod padel v roke črnogorske mafije, tiste, ki zahteva 15-odstotne tedenske obresti. »Ne boste verjeli, toda Metodovih 5000 mark je v štirih mesecih naraslo na vrtoglavih 80.000. Veste, zagotovo je imel vsaj dva milijona mark v nepremičninah, potem pa je vse to naenkrat izpuhtelo.«

Je torej Metod izgubljal tla pod nogami? »Od mene se je popolnoma umaknil. Očitno se mi ni upal povedati, da se utaplja v dolgovih. Ker nisem želel razčiščevati pred njegovimi otroki in ženo, sem ga čez pol leta povabil na pogovor.« Takrat, ko je tudi Tomažu že tekla voda v grlo, ko je moral prodati neko nepremičnino, ki jo je kupil z družinskimi prihranki. »Poglej, Metod,« mu je dejal. »Jaz sem tebe in tvojo familijo rešil, zdaj moraš končno tudi ti svoje opraviti.« Z odvetnico so se dogovorili, da se dobijo na zemljiški knjigi, da pregledajo stvari in se dokončno dogovorijo glede stanovanja. »Ni ga bilo prvič, drugič, tretjič, mah, petdesetkrat me je nategnil.« Uspelo mu je vsaj to, da so ob pomoči odvetnice Tajke Golob napisali notarski zapis, da mu je dolžan 62.000 mark. Pred tem mu je še povedal: »Metod, ti si moje otroke prizadel, enkrat se bo zgodilo, da bom tudi jaz tvoje. Bodi fer, priznaj, da si mi dolžan, in pojdi z mano k notarju, da to zapišemo.«

Ta sramotni sistem

Potem pa je leta 2001, ko je prišel do notarskega zapisa, po katerem je Pezdir pridobil nepremičnino na Brezovici po pokojni mami, vložil tožbo, prosil, prosil in še enkrat prosil, kot je dejal Špendal, toda denarja od nikoder. Zanimivo, da odtlej ni bil še niti enkrat na sodišču, »pa čeprav je cenilec hišo že ocenil, jaz pa sedim na njej«. Kljub temu sodni mlini še kar meljejo in meljejo. Četudi je Pezdirju predlagal, naj mu vrne le glavnico, da bi se rešil še veliko višjih dolgov. »Povejte, kateri idiot je še takšen kot jaz, ki po 14 letih zahteva samo glavnico?«

Metod Pezdir pa se mu še kar ne oglaša. »Veste, kaj? Najbolj me je prizadelo, da je prek advokata negiral čisto vse za nazaj, češ da ni imel pisemskega nabiralnika, ampak da je imel le plastično cev. Da mu je veter vso pošto odnesel. Kakšen absurd,« je v tistem zavpil Tomaž. »Sodišče pa je lahkomiselno sprejelo ta njegov izmislek,« še kar ne more verjeti. »Jaz vem, kaj je zadaj. Čisto vse vem. Vem tudi, kdo je koga podkupil. Čisto vse vem … samo dokazov nimam,« je bentil Tomaž Špendal, ki po 14 letih še vedno čaka na svoj denar, vmes pa je izgubil tudi zadnje zaupanje »v ta sramotni sistem«.