Pretepen in s kroglo 
v glavi obležal v hiši

VRZDENEC PRI HORJULU – Anton Jesenovec z Vrzdenca pri Horjulu, premožni 49-letni avtoprevoznik, je umrl nasilne smrti v noči na 17. julij 1996. Tisto noč se je v hiši številka 114 zgodila krvava drama, saj so sledovi govorili o obupnem boju za življenje. Jesenovec je grdo pretepen in s kroglo v glavi obležal v hiši, v kateri je živel sam. Nedaleč stran je z družino živel njegov starejši brat Tine, ki je 17. julija zjutraj začuden pogledoval k bratovi hiši, kjer je bil parkiran Antonov tovornjak; tega namreč niso bili vajeni, vsi, ki so marljivega prevoznika poznali, so vedeli, da se je vsak dan z vozilom odpravljal na delo. Šele zvečer, ko so odkrili truplo, je bilo konec ugibanj.

Antona Jesenovca so nazadnje videli živega prejšnji večer okoli 22. ure, ko se je pripeljal domov s svojim osebnim avtomobilom znamke golf. Avtoprevoznika so poznali kot velikega garača, ki je vse dneve vozil, pozno zvečer pa legal k počitku. Kot rečeno, je v hiši živel sam, nedaleč stran pa je živela njegova partnerica, s katero je imel hčerko, ki je bila v času umora stara osem let.

Partnerica je občasno prihajala, da je počistila po hiši, včasih je konec tedna tudi prespala na Vrzdencu. Toda usodne noči je bil Jesenovec sam. Anton si ni pogosto privoščil počitka, a zaradi tovornjaka pred hišo v prvem trenutku nihče ni pomislil, da se je zgodilo nekaj strašnega. Ker pa ves dan ni bilo znamenj življenja, so le vstopili in odkrili pravo razdejanje, na tleh pa je ležalo iznakaženo truplo.

Mineva osemnajst let od dogodka, ki je vznemiril predvsem domačine, in mnogi se še dandanes spominjajo ter se vprašujejo, ali bodo morilca sploh kdaj odkrili. Preiskava, o kateri je bilo slišati, da v nekaterih podrobnostih ni bila povsem temeljita, je obstala tako rekoč na začetku.

Vaba za vlomilce

Jesenovčevi znanci in prijatelji predvsem poudarjajo, da je bil možakar poštenjak, da je njegova dana beseda držala kot noben podpis na papirju, vedeli pa so tudi, da zaslužek, ki ga ni bilo malo, hrani nekje v hiši. »Vse, kar je zaslužil, je bilo plod poštenega dela,« pravijo. In dodajo, da je bil morda res malce čudaški, izjemno varčen, pri čemer je pretiraval, saj niti sebi ni privoščil priboljškov ali razkošja.

Je pa rad pomagal, tudi denar je posojal, njegova slaba in morda tudi usodna lastnost pa je bila, da se je včasih preglasno rad pohvalil, da ima veliko denarja, ki pa ga nikakor ne zaupa banki.

So ga zlikovci čakali v hiši?

Nedvomno je storilec oziroma so storilci dobro načrtovali akcijo, ki jo je skoraj zanesljivo vodilo koristoljubje. O njihovi drznosti govori podatek, da so temeljito prebrskali in premetali vse prostore, toda ob tem ostaja odprto vprašanje, ali so to storili pred žrtvinim prihodom domov ali po njem. Obstajajo namreč domneve, da so ga napadalci pričakali v hiši, kamor so vlomili skozi glavni vhod. Sosedje in prijatelji, ki se o zločinu pred davnimi leti kdaj pa kdaj še pogovarjajo in pretresajo okoliščine krvavega dogodka, ves čas omenjajo pomembno dejstvo; Jesenovec, pravijo, nikoli ni hodil v hišo skozi glavni vhod, torej tudi ne bi opazil vlomljenih vrat. V hišo je namreč vstopal z druge strani, skozi garažo, kjer je tudi sprejemal svoje stranke. Seveda obstaja druga možnost, da so vlomili, ko je Jesenovec spal, in ga je prebudil hrup, ko so premetavali in iskali denar. Kakor koli, dejstvo je, da se je avtoprevoznik, ki je bil močan, nasilnim obiskovalcem odločno postavil po robu. Branil se je z vsemi močmi, o čemer pričajo sledovi divjega pretepa v hiši, prav tako poškodbe na truplu. Na glavi je imel poškodbe, povzročene s trdim predmetom, temu pa je sledil natančno merjen strel v glavo. Je moral Anton Jesenovec umreti zato, ker je morda vlomilca prepoznal? Tudi to je mogoče, pomenljivo pripominjajo žrtvini znanci. Mar vedo več kot preiskovalci? Eden od naših sogovornikov je te dni ponovil, kakšni so sklepi njihovih pogovorov. Dejal je, da ni bila skrivnost, da je Jesenovec ves zasluženi denar sproti menjaval v nemške marke, to pa je počel v znani gostilni v Šentvidu v Ljubljani. »Tam so pozneje odkrili tisto znano kriminalno združbo, ki je enega podjetnika ugrabila in dva umorila, za kar so bili tudi obsojeni. In naš Tone je bil tudi podjetnik, kar premožen, in to so vedeli, ker je pač tam nabavljal marke. Morda je tudi tam kaj preveč govoril in zato postal žrtev pohlepnežev.«

Neuradno smo izvedeli, da so tudi v kriminalistični preiskavi posvetili nekaj pozornosti opisani možnosti, toda rezultata ni bilo. Za zdaj obstajajo le dokazi, krvavi madeži po hiši, našli so tudi tulec izstreljenega naboja in kroglo, ki je bila usodna za Jesenovca. Ni povsem jasno niti, koliko denarja so morilci odnesli. Po izjavah prevoznikovih znancev je imel Jesenovec v hiši spravljenih več sto tisoč mark (govorijo o številki 600.000), znano pa je, da so po zločinu kriminalisti v omarici za rolete našli pravi zaklad – 230.000 nemških mark v različnih bankovcih, ki jih morilci niso našli.

Na podlagi pridobljenih informacij so v preiskavi opravili dvanajst poligrafskih testiranj v sklopu tako imenovanega izločilnega sistema možnih osumljencev. Do osumljenca niso prišli.

Tako kot kmalu po zločinu so tudi zdaj, po osemnajstih letih, še vedno živa pričakovanja domačinov, da bo umor nekoč vendarle dobil epilog z odkritjem storilcev.