Prestreljen obležal v lastnem golfu

LJUBLJANA – Je šlo pri hladnokrvno izvedeni likvidaciji 25-letnega Zorana Nikolića za naročen umor? To je vprašanje, okoli katerega se je od začetka vrtela tudi kriminalistična preiskava, ki se je zavlekla vse do današnjih dni. Po štirinajstih letih neuspešnega iskanja odgovora so nad upanjem, da bo umor kdaj pojasnjen, verjetno obupali tako Zoranovi najbližji kot tudi policija.

Nikolić je živel v Borovnici, izučil se je za električarja, bil pa je tudi odličen boksar. Leta 1993 je bil celo mladinski državni prvak v supertežki kategoriji. V času, ko se je zgodil zločin, je ob redni službi tudi pridno treniral. Tudi v četrtek, 2. avgusta 2001, se je v hali Tivoli udeležil treninga. S kolegom Nenadom C. sta ob 22. uri zapustila vadbeno dvorano in se napotila vsak k svojemu parkiranemu avtomobilu. Na parkirišču pod halo Tivoli pa je, tako je pozneje pripovedoval Nenad, nenadoma počilo avtomobilsko steklo, strelov skoraj ni bilo slišati. Nato je še nekajkrat pritajeno počilo, stekla Nikolićevega avtomobila so bila sesuta, v golfu pa je na sedežih mrtev obležal Zoran Nikolić.

Nenad se je zaradi nenavadnih pokov zdrznil in dvignil pogled; pri prijateljevem avtomobilu je uzrl zamaskirana neznanca z orožjem v roki. Nenadu sta zagrozila s pištolo, pognal se je v beg, nato sta tudi storilca ušla s kraja zločina. Prestrašeni prijatelj je obvestil policijo in dal skromen opis neznancev: videl je le, da naj bi imel eden na glavi bejzbolsko kapo. Policija se je lotila dela.

Smrt pred sojenjem

Policija je Zoranove starše o sinovi nasilni smrti obvestila šele naslednjega dne, javnosti pa so posredovali le nekaj skromnih podatkov o dogodku in hkrati zaprosili morebitne priče oziroma vse, ki bi vedeli kar koli koristnega za preiskavo, da obvestijo policijo.

Policija se je znašla pred uganko. Na prva vprašanja smo takrat dobili le odgovor, da ni znano, da bi bil pokojni vpleten v kriminalne posle. Zamolčali pa so podatek, da je bil Zoran Nikolić eden od obtožencev na takrat razvpitem koprskem megaprocesu proti trgovcem z mamili.

Šlo je za dogodke iz leta 1999, ko so kriminalisti zaznali, da je Obalo preplavil nov val mamil, sedež dobaviteljev pa naj bi bil v Ljubljani. Aprila leta 2000 so aretirali kar štiriindvajset osumljencev. Javnost so obvestili, da so pretrgali pomembno mrežo preprodajalcev mamil, med njimi se je znašel tudi Zoran Nikolić. Naslednje leto jih je osemnajst sedlo na zatožno klop koprskega sodišča, že na začetku sojenja pa se je izkazalo, da dokazi slonijo na dokaj trhlih temeljih, čeprav je bilo zraven nekaj policiji že prej znanih imen.

Ime Zorana Nikolića, ki je enajst mesecev preživel v priporu, med soobtoženci ni vzbujalo pozornosti. Še vedno ni jasno, ali je sploh imel kakšno vlogo v domnevni kriminalni združbi. Dejstvo je, da se je znašel zraven zaradi telefonskih pogovorov z nekaterimi osumljenci.

Kakor koli, Zoran je na prostosti čakal nadaljevanje sodnega postopka. Naslednja obravnava je bila napovedana za 28. avgust, toda zločin na začetku meseca je preprečil njegovo udeležbo. Logično je, da se je porajalo vprašanje, ali obstaja povezava med njegovo likvidacijo in nadaljevanjem sojenja. Tega, kot rečeno, še danes ne vemo.

Epilog tistega megaprocesa pa je bil za policijo in tožilstvo nadvse klavrn, saj je sodišče izreklo zaporno kazen le šestim, pet jih je obsodilo na pogojne kazni, proti trem so obtožnico umaknili. Megaproces je zvodenel, o Zoranovi domnevni vpletenosti v kriminalno združbo preprodajalcev mamil pa se sodišče po njegovi smrti ni izreklo. Z likvidacijo v Tivoliju ga je doletela najhujša možna kazen, vzrok pa morda res tiči v ozadju dogajanja v zvezi s koprskim sojenjem. A to so le ugibanja in domneve.

Razglednica

Zoranov oče je bil prepričan, da so sina umorili plačani storilci. »Vem, da ni bil vpleten v nobene kriminalne posle, ne zanikam pa, da je nekatere ljudi s koprskega procesa poznal. Ni jasno, kdo se ga je hotel znebiti in zakaj. Upam, da bo policija morilce odkrila.«

Slišati je bil govorice, da naj Zoran ne bi imel pomembne vloge v kriminalni združbi, odstranili pa naj bi ga zato, ker naj bi preveč govoril. O čem, je res kaj vedel? Vsekakor je bila kazen – za govorjenje ali kar koli že – izjemno kruta. O resnici lahko le ugibamo. Zanimivo pa je, da je Zoran Nikolić nekoč celo razmišljal, da bi se izšolal za policista, potem pa je misel opustil.

Skoraj mesec po umoru pa se je zgodilo majhno presenečenje; na naslov v Portorožu, kjer je živela oseba, ki so jo tudi omenjali na koprskem procesu, je priromala razglednica iz enega od slovenskih zdravilišč, naslovljena na ime Zorana Nikolića. Policija je bila o tem obveščena. Morda je šlo za neslano šalo, saj je malo verjetno, da pošiljatelj, če je bil Zoranov prijatelj, skoraj mesec po umoru ne bi vedel, kaj se je zgodilo. Je morda kdo hotel komu kaj sporočiti?

Kakor koli, preiskava krvavega obračuna na parkirišču pod tivolskim bazenom je obstala na začetku. Nobenih informacij ni o morebitnem napredku kriminalistov, ki so morali preveriti množico ljudi, s katerimi je Zoran Nikolić prihajal v stik.

Dejstvo je, da kriminalisti po dolgotrajni preiskavi umora (če se sploh še kdo s tem ukvarja) niti staršem niti javnosti nimajo česa sporočiti, razen prežvečenega stavka: »Preiskava je v teku!«

Čas vedno opravi svoje, celo umori utonejo v pozabo, novi dogodki prekrijejo stare, tudi nepojasnjene zločine.