MOJSTRANA – Sreda se je počasi pripravljala za prehod v večerni del dneva, ko se je Janez Zajšek iz Mojstrane s svojim vokswagnom passatom peljal po regionalni cesti od Kranjske Gore proti Jesenicam. Bilo je na predelu med Dovjem in Mojstrano, nekaj lučajev od spomenika triglavskemu župniku Jakobu Aljažu, ki leži na bližnjem pokopališču. In malo je manjkalo, da bi tjakaj k zadnjemu slovesu pospremili še trojico, dva odrasla moška in še ne triletnega otroka.
Še počasneje od omejitve
»Vozil sem po vseh cestnih pravilih, celo počasneje, kot je predpisano, mimo avtobusne postaje na Dovjem v smeri proti Jesenicam. Voznica, ki se je po nesreči zaustavila za mano, mi je dejala, da sem ji zaradi počasne in previdne vožnje šel celo malo na živce,« začne Janez in potem obmolkne za trenutek ali dva: »Ampak računajte, če sem jaz peljal 50 kilometrov na uro in tovornjak 50 kilometrov na uro, je led priletel v vozniško kabino kot izstrelek s hitrostjo 100 kilometrov na uro. Pa če dodamo še težo take ledene plošče, merila je po mojem mnenju dva metra krat meter, pa precej blizu dvajset centimetrov je bila debela, vam je lahko jasno, da je bilo res smrtno nevarno. Lahko bi nama obema odtrgalo glavo, tudi otrok bi bil lahko huje poškodovan ali celo mrtev. Otroški sedež je bil nameščen za sovoznikovim in moj sopotnik Klemen je ujel celoten udar ledene ploskve. Lahko rečem, da je svoji hčerkici rešil glavo.«
Ko se je Janez skupaj s Klemenom in njegovo še ne triletno hčerko peljal proti uvozu v kamp Kamnje, mu je nasproti pripeljal tovornjak pohištvenega veletrgovca, ki razvaža kupljeno po domovih. »Pogledal sem nasproti vozeči kamion, a že v naslednjem trenutku sem pred seboj zagledal veliko ploščo ledu. Bila je v zraku, ogromna, in letela proti nam. Počilo je, ko je prebila vetrobransko steklo iz z njim vred šinila v notranjost avta. Jaz sem dobil v svojo glavo zdrobljeno steklo, sopotnik, moj poslovni partner in dobri prijatelj Klemen, pa je dobil v glavo in predel vratu celotno ploščo ledu.«
Še več raztresanja ledu Policija je kmalu po nesreči na Dovjem povzemala: »Kranjskogorski policisti so na cesti med Mojstrano in Kranjsko Goro obravnavali prometno nesrečo, ki se je zgodila zaradi zdrsa ledene ploskve s ponjave tovornega vozila na oziroma v osebni avtomobil, ki je pripeljal nasproti. Led je razbil vetrobransko steklo avtomobila in ga porinil v notranjost, razbiti delci pa so se raztresli po notranjosti vozila in lažje poškodovali voznika, huje pa sopotnika. V avtomobilu je bil še otrok, ki glede na prve podatke ni poškodovan.« Nato so preiskovalci nesreče pojasnili, da proti vozniku tovornega vozila policisti še vodijo postopek, in dodali: »Je pa to stvar, na katero smo letos že večkrat opozarjali, a očitno opozorila niso dosegla svojega namena. Po avtocesti iz Kranja proti Ljubljani se je včeraj vozil še en voznik tovornega vozila, s katerega se je raztresal zamrznjen sneg, v ponedeljek so raztresanje ledu s tovornega vozila policisti obravnavali na gorenjski avtocesti v predoru pri Mostah, take okoliščine pa so zaznali v še več drugih primerih. Zato voznike pozivamo, naj pred začetkom vožnje očistijo vozilo in preprečijo take nevarne situacije. Posebno to velja za priklopna vozila, kesone in drugo, kar je velikokrat slabo očiščeno ali pa sploh ni!« |
Kri po vsem obrazu
Sopotnika je sila udara hipoma vrgla vznak, še danes se vidi, kako je ukrivljen sopotniški sedež nazaj. Zajšek je v hipu zaustavil vozilo in poskušal dognati, kaj se je zgodilo: »Ob meni je bil Klemen huje poškodovan, z vsega obraza mu je lila kri. Pogledal sem nazaj k njegovi punčki. Na srečo jo je celoten udar ledu in zdrobljenega stekla zgrešil.« Janez še nekaj naslednjih sekund sploh ni zmogel dojeti, kaj se dogaja. Menil je, da je Klemen ukleščen v kabini in da mora prijatelja in otroka čim prej izvleči iz vozila. Stopil je iz avta in pogledal okoli. »Poleg mene je stalo reševalno vozilo in reševalci so hiteli pomagati, tudi voznica, ki je bila za nama, je bila že pri vozilu. Prevzela je Klemenovo hčerkico in jo tolažila. Reševalci niso bili z Jesenic, po naključju so se peljali mimo, ko se je zgodila nesreča. Klemenu so dali prvo pomoč, v tistem so prihiteli že reševalci z Jesenic, ki so me skupaj s Klemenovo hčerkico prepeljali v jeseniško bolnišnico, drugi rešilec je peljal Klemena za nama. Če mi dovolite, bi se vsem, ki so pomagali na cesti, tako reševalcem kot tudi voznici, ki je na cesti prevzela skrb za deklico, na vaših straneh iskreno zahvalil v svojem in Klemenovem imenu.«
Ni vedel za led
Sovoznika so v jeseniški bolnišnici oskrbeli in ga z vozilom, helikopter je bil namreč prav takrat na posredovanju v okolici Črnomlja, prepeljali v ljubljanski klinični center. »Danes sem se slišal s Klemenovo ženo in povedala mi je, da je prijatelj pri zavesti, a da ima v obrazu zlomljenega, kar je le možno, od ličnic, čeljusti in nosu, tudi čelo je močno poškodovano. Ne vem, ne znam napovedati, kako bo potekalo zdravljenje, a upam, da ga bodo hitro poštimali in se bo vrnil v Mojstrano, še preden bo na našem smučišču zrasla prva trobentica.« Nato Janez Zajšek, voznik osebnega vozila, v katero je kot torpedo priletela velika plošča ledu, skomigne z rameni: »Lahko bi rekli, da se to zgodi, ampak me je ujezilo, ker se tovornjakar ni zaustavil, peljal je naprej. Pozneje, ko so ga dobili policisti, je dejal, da sploh ni videl, kaj se je zgodilo. Tudi sam se pomenil z njim, pa mi je rekel, da ni vedel, da je zgoraj na tovornjaku ledena plošča. Menda so se zjutraj že drugi vozili z dostavnim kamionom in zato sploh ni pogledal, ali je led odstranjen ali ne.«
