LJUBLJANA – Bržčas je kar prav storil 24-letni Simon Tkalčec iz Stranske vasi, da na predobravnalnem naroku ni priznal krivde za umor ljubljanskega zlatarja Toneta Paplerja. Včeraj, ko se je pred velikim kazenskim senatom ljubljanskega okrožnega sodišča začelo sojenje, si je namreč krivdo pripisal soobtoženi, 23-letni Novomeščan Sandi Prešeren.
Vse za drogo!
Takole je opisal 28. november 2011, ko sta v Šiški oropala Paplerja: »Že ko sva šla proti zlatarni, sem imel občutek, da me je zlatar opazil. Vstopila sva, Simon je začel nabirati zlato, jaz pa sem s pištolo v roki odprl nihajna vrata sosednjega prostora, kjer je delavnica. On je tam stal in tudi on je imel pištolo v roki. Skril sem se za vrata in nekaj sva se začela pregovarjati. Potem je on ustrelil (v zrak, op. p.) in tudi jaz sem ustrelil dvakrat. V samoobrambi.«
No ja, težko bi temu rekli samoobramba, saj je človeka iz bližine najprej ustrelil v glavo skozi oko, ko je ta začel padati ali že ležal, pa mu je poslal kroglo še v zadnjico. »Mislim, da je že ležal, ko je zakričal 'Zgin', zgin', ubil vaju bom.' Vse skupaj je trajalo 15 ali 20 sekund.«
Prešeren zdaj obžaluje. Prepozno. »Šest let sem bil odvisnik. Preden sva šla ropat, se je Tkalčec pošteno zadel, jaz pa sem bil v krizi, ker nisem zaužil zadosti droge. Iskreno mi je žal. Če bi lahko tisti moment ... Če ne bi šlo za drogo, tega ne bi storil. Žal mi je, da nisem bil ustreljen jaz, in bi bila stvar rešena.«
Manever sodnika Radonjića
Tkalčec je rop priznal že v preiskavi. Za trenutek se je zdelo, da ga hoče sodnik Zvijezdan Radonjić zaradi tega pohvaliti, saj mu je začel razlagati, da mu kot sodniku daje kazenski zakonik možnost posebne milosti za obtoženca, ki prizna in iskreno ter po resnici opiše vse, kar se je dogajalo. A se je v trenutku izkazalo, da gre le za Radonjićev spretni manever, s katerim je poskušal iz njega izvleči podatke, ki bi razkrili, zakaj tudi njemu tožilka Manja Prezelj očita umor Toneta Paplerja.
»Tri dni po ropu so vam odvzeli sledi na rokah in obrazu. Imeli ste sledi smodnika, ne morete torej reči, da niste streljali. Po dogodku ste se umili. Sodni izvedenec je prepričan, da je nemogoče, da bi imeli te sledi z dne ropa in umora Paplerja. Največ dve do osem ur od streljanja so sledi take, kot so bile pri vas. Kdaj ste torej po ropu v Šiški streljali iz orožja?«
»Nisem, morda so bile od kdaj prej.«
»Sem vam rekel, da je to nemogoče, je v nasprotju z znanostjo.«
»Nisem streljal. Človek je poleg mene z lovsko puško streljal v tarčo. A to je bilo pred ropom. Vztrajam.«
Vztrajal je tudi pri opiranju krivde na račun tretjega z zatožne klopi, Alijana Brajdiča iz prinovomeškega romskega naselja Žabjek. Po obtožbi je bil namreč prav Brajdič tisti, ki je priskrbel njega in Prešerna za rop ter jima izročil svojo pištolo.
»Ni res, jaz te pištole pri njem nisem videl. Brajdič naju je pripeljal v Ljubljano, da kupiva drogo. Ni vedel za rop, ni naju on odpeljal nazaj v Novo mesto.«
Adijo, milost?
Te si na uvodni dan sodnega procesa zagotovo ni priskrbel niti Brajdič. Sodniku je namreč sporočil, da »se danes še ne bi zagovarjal«.
»Danes ali nikoli,« je bil kratek Radonjić.
»Se bom naslednjič.«
»Ne, ne boste se. Sedite!«
Na pol uspela tržnica
S priznanjem pravega morilca Toneta Paplerja se je torej začelo sojenje zaradi enega od najokrutnejših umorov na Slovenskem v letu 2011. Na zatožni klopi bi morali sedeti tudi trije soorganizatorji ropa zlatarne v ljubljanski Šiški, 43-letni Ljubljančan Ivan Kanduč, 40-letni Ljubljančan Matjaž Režek in 29-letni Jeseničan Armin Hasanagić, a ti so svojo milost že dočakali. Odkar to dopušča naša kazenska zakonodaja, smejo s tožilci barantati za mile kazni v zameno za priznanje. Priznali so, zato so se izognili mučnemu sodnemu procesu in bili po hitrem postopku kaznovani mileje; Režek bo sedel štiri leta in pet mesecev, Kanduč tri leta in 10 mesecev, Hasanagić pa tri leta in dva meseca.
In zakaj je morda kar prav, da prav Tkalčec na predobravnalnem naroku ni priznal krivde? Ker bo sodeč po včerajšnjem priznanju Prešerna tožilka le težko vztrajala pri obtožbi za umor iz koristoljubja tudi na njegov račun. Za rop pa bo zagotovo dobil veliko manj, kot bi bila ponudba v zameno za priznanje umora.
Koliko let in mesecev za zapahi mu je ponujala Prezljeva, nam sicer ni znano, je pa do nas pricurljal podatek, da se je bila s Prešernom pripravljena zmeniti za 20 let zapora (kar je kar 10 let manj od najvišje kazni, ki mu preti), vendar pa o tem na predobravnalnem naroku ni hotel niti slišati. Sedet bi šel za 15 ali največ 16 let. O tem pa tožilka ni hotela niti slišati.
Iz obtožbe
V dneh pred dogodkom, usodnim za Paplerja, so se sestali pri Brajdiču v Brezjah, Režek je predlagal rop in tarčo. Brajdič je dejal, da ima prava človeka za to, mamilarja, ki bi za denar storila vse. Dan pred zločinom je Prešerna in Tkalčeca pripeljal v Ljubljano, prenočila sta v Režkovi najeti sobi. Kanduč je priskrbel clia in ju naslednji dan odpeljal do zlatarne, po dejanju pa do šišenskega Mercatorjevega centra, kjer sta se umila in preoblekla. Hasanagićevi nalogi sta bili opazovati okolico zlatarne in skrivati zlatnino. Ukradla sta za 56.929 evrov nakita in dragih kamnov.
