Najprej je v torek zaradi sto metrov ceste prekipelo Romanu Hočevarju iz okolice Velikih Lašč, zaradi česar je do smrti ustrelil kočevskega geometra Romana Novakoviča. Le dan zatem je v glavi zavrelo sodniku iz Kranja, 69-letnemu Marjanu Ovinu, ki je iz za zdaj še neznanega razloga ustrelil dva soseda, svaka, sestro in na koncu še sebe. Strelec in njegova sestra sta umrla, preostali pa so ranjeni končali v bolnišnici.
Prav strelski pohod sodnika je ponovno odprl bolečo rano slovenske družbe, saj se družinske tragedije in tragični medsosedski spori le stopnjujejo. Ne le po številu smrtnih žrtev, ampak tudi po krutosti. Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da je to posledica čedalje hujše krize in stisk, ki ljudi pripeljejo v navidezno brezizhodne položaje. Ker se večina umorov pri nas zgodi v družinskem krogu ali med znanci, storilcev ni težko odkriti. Poleg denarja, minornih sporov in alkohola je najpogostejši vzrok za družinsko nasilje bolestno ljubosumje.
Vpliv balkanskih vojn
Kljub naraščajočemu številu obračunov med najbližjimi prof. dr. Peter Umek s fakultete za varnostne vede pomirja, da razmere za preostale državljane še niso kritične, saj napadalci obračunavajo s svojimi sorodniki, znanci in prijatelji, ne pa z naključnimi mimoidočimi: »Da, živimo v varni državi, problem je, da ljudje dojemajo vse z večjo kritičnostjo, z dogajanjem v državi, odkrivanjem korupcije ... Zaupanje v vodstvene strukture je manjše in vse to se preslika tudi v druge dogodke, kot je kriminalna dejavnost. Socialno-ekonomske problematike ne moremo povezovati s hujšimi kaznivimi dejanji, lahko pa jih povežemo z več alkoholizma, nestrpnosti v družini, jeze ljudi, hujša dejanja pa nimajo neposredne povezave.«
Čeprav v nasprotju z ZDA, denimo, orožje v Sloveniji ni v prosti prodaji, pri nas očitno ni nobena težava dobiti pištole ali puške – veliko umorov se namreč zgodi prav z nelegalnim strelnim orožjem. Umek glede oboroženosti Slovencev pojasnjuje: »Nadzor nad orožjem je precej dober, problem pa je, da je po balkanskih vojnah dostop do ilegalnega orožja zelo lahek. Tisti, ki se malo potrudi, ga tudi dobi, policija tega ne more nadzirati. Sicer ga dosti zasežejo, a vsega ni mogoče nadzirati. Podobnih sporov, kot sta bila zadnja dva, je bilo v preteklosti razmeroma veliko, prav tako so se končali tragično ali s smrtjo. Zdaj je malo panike in medijskega pompa okoli nastale situacije, saj sta se dejanji zgodili v kratkem času.«
Trupla, marke in zlato
iz Tekačevega
Pri nas je statistika družinskih tragedij v zadnjih letih porazna. Vse več je moških, ki spore s svojimi partnericami končajo nasilno, včasih pa se zgodi tudi obratno. Večkrat so storilci otroci, po navadi je motiv denar. V zadnjih letih je nekaj umorov zaradi okrutnosti še posebno odmevalo.
Zločin iz leta 1997 v Tekačevem je še vedno nepojasnjen, saj osumljenec Kristijan Kamenik v hrvaškem zaporu prestaja kazen zaradi trgovanja s heroinom. Klobčič enega najhujših zločinov pri nas se je začel odvijati 4. marca, ko so policisti v hiši našli štiri mrtve – poleg 75-letnega gospodarja Štefana Poharca tudi njegovo 73-letno ženo Frančiško, 36-letno podnajemnico Heleno Krošlin in njeno 17-letno hčerko Viktorijo. Vsi so bili s pištolo makarov iz neposredne bližine ustreljeni v glavo, kot to delajo profesionalni morilci. Morilec je iz hiše odnesel milijon mark in nekaj kilogramov zlata. Kot se je izkazalo, je Kamenik družino poznal, saj je pred tem nekaj časa hodil s Heleno.
Ločitev in denar
Okrutna, a še bolj pretresljiva je bila zgodba iz Zdenske vasi, kjer je leta 2007 35-letni oče Tone Gorenčič iz Dešeče vasi pred očmi dveh sinov ustrelil pet let mlajšo ženo Jožico, njeno 51-letno mamo Slavko Blatnik in 60-letnega očeta Jožeta in na koncu sodil še sebi. Skrajno dejanje je storil zaradi ločitvenega postopka.
Septembra 2008 je v hiši Mištrafovićevih v Spodnji Senici pri Medvodah izbruhnil požar. Ognjeni zublji so bili usodni za 57-letnega Ilijo in njegovo 54-letno ženo Dragico. Policisti so po obdukciji ugotovili, da nista umrla zaradi zadušitve s plinom. Aretirali so njunega sina Blaža Mištrafovića, ki naj bi moril zaradi denarja oziroma zasvojenosti z igrami na srečo. Mamo je iz spalnice zvabil v kuhinjo in jo pretepel do smrti, nato pa se je odpravil v spalnico in na enak način pokončal še očeta. Da bi prikril sledove zločina, je spustil rolete, zaklenil vrata, polil razredčilo in prižgal ogenj, nakar je odšel v svojo sobo, iz katere so ga rešili gasilci.
Streli na ulici, streli doma
V Kamniku je bil zelo odmeven tudi umor, ki se je zgodil pred pekarno sredi belega dneva. Kot se je izkazalo, je bil 52-letni Vehbi Rrahmani tako ljubosumen na svojo ženo, da je s polavtomatsko pištolo ustrelil 47-letnega sodelavca in prijatelja Rasima Agovića. Vehbi je bil prepričan, da je bil njegov prijatelj oče sina, ki se mu je rodil kot zadnji izmed treh otrok. Analiza DNK je ovrgla njegovo prepričanje, zato je na bolšjem trgu kupil pištolo za 300 evrov in na pločniku s tremi streli in vzklikom pokončal Agovića.
Lani je izstopala družinska tragedija v Volovniku: 65-letni Stane Zakšek je ustrelil 45-letno ženo Dragico in 21-letnega sina Denisa, podtaknil požar v hiši, na koncu je sodil še sebi. Preživela je hči in sestra Nensi, ki je malo pred tragedijo zapustila domačijo, saj jo je prišel iskat fant Žiga.
Nimamo množičnih morilcev
Čeprav nekateri na svojih pohodih ubijejo več ljudi, prof. dr. Peter Umek s fakultete za varnostne vede meni, da pri nas ni tipičnih masovnih morilcev: »Pri nas ni množičnih morilcev, čeprav bi lahko v Kranju šlo za takšen primer, pravega povoda za to pa ne vemo. Mogoče je izvedel za slabo zdravstveno diagnozo, razmišljal o samomoru in prištel maščevanje. Rečemo lahko le, da ni šlo za tako impulzivno dejanje kot na primer v Velikih Laščah, kjer je bila v ozadju velika jeza. V tem primeru je napetost počasi naraščala in se sprostila ob povodu, ki bi lahko bila ravno ta diagnoza ali pa kaj drugega. Raziskave kažejo, da se takšno dejanje zgodi ob stresnem dogodku, pred tem pa so vedno prisotne kakšne hude težave.«
