DRAMLJE – Petnajst mesecev po družinski tragediji in le par dni po tem, ko je sodba zoper Franca Feldina, ki je na vikendu v Jazbinah s kalašnikovko umoril ženo Jožico, postala pravnomočna, so se odločili spregovoriti njuni otroci. Na sodišču in v preiskavi so molčali. Izkoristili so tako imenovano pravno dobroto in se izognili pričanju o starših. Odtlej so Snežana, Gregor in Franc ml. sami. Čeprav so polnoletni, se jim je življenje tistega avgustovskega popoldneva povsem obrnilo na glavo in še danes ne živijo v ustaljenih tirnicah.
Francu Feldinu so prisodili osem let in pol zapora. Štirinajstega avgusta lani je pograbil kalašnikovko, ki jo je imel skrito v omari, ter z rafalom pokončal 42-letno ženo. Pred tem sta se sprla. Franc jo je tolažil, a Jožica naj bi ga zavrnila in odrinila. Povedal je, da ga je zadnje mesece zapostavljala in da ničesar ni storil prav. Kaj ji dejansko lahko zameri, ni hotel govoriti, »to je Jožica odnesla v grob«. Takoj ko jo je ustrelil, je poskusil še s samomorom, vendar mu ni uspelo. Hudo ranjen je poklical reševalce.
Na sojenju se je vzorno vedel, iskreno je obžaloval storjeno in se bil pripravljen soočiti tudi s sodbo, ki mu jo bo naknadno naložilo življenje. Toda Snežana in Gregor pravita, da se je oče precej pretvarjal in ni govoril resnice, poskušal se je prikazati v luči mučenika. »Bilo je ravno nasprotno. Kar je očital njej, je dejansko počel sam. Kar bolelo me je, kako se je nanjo zgovarjal. Mati je očeta pred nami vselej zagovarjala, ne glede na to pa smo vedeli, kakšen je v resnici. Ni hotela, da bi slabo govorili in mislili o njem, nikoli mu ni rekla žal besede, oče pa je bil izjemno ljubosumen,« pripoveduje Snežana, ki očeta v zaporu vsak teden redno obiskuje. Kmalu ga bodo iz Celja premestili na Dob.
Gregor je obiske opustil. »Oče je veliko časa preživel na vikendu in ni mogel vedeti, kaj se dogaja doma. Tudi zdaj, ko kliče iz zapora, ga bolj zanima, kako je z vinogradom kot pa z nami.« Snežana študira ob delu, Gregor k skupnim dohodkom prispeva z občasnimi deli, samo Franc ml. ima redno službo in ga med našim obiskom ni bilo doma. So v zelo težkem gmotnem položaju, vzdrževati morajo tudi družinsko hišo. Obsojeni oče prejema pokojnino, vendar otrokom, s katerimi, kot pravi, bi bil rad na jesen svojega življenja, finančno ne pomaga. Snežana pravi, da zahtevka ne bo vložila, čeprav je še upravičena do preživnine. »Nočem izsiljevati denarja, naj ga oče prispeva sam. Ne verjamem, da se bo v zaporu spremenil. Ni se nam opravičil, niti pogledal nam ni v oči. Lažje bi sprejeli, če bi nam govoril po resnici. Res nas je pred drugimi vedno zagovarjal, toda doma nismo bili vredni nič.«
Kako sta Snežana in Gregor videla lansko tragedijo v Jazbinah in kako danes gledata na dogodke? »Nekaj dni prej je mati pila kavo na bližnjem bencinskem servisu. Ko se je vrnila, je oče pregledal stanje števca v vozilu, da bi ugotovil, kje se je vozila. Videl sicer nisem, opazil pa sem, da jo je udaril pod rebra. Ne maram nasilja in mati mi je rekla, naj se ne mešam. Vrh glave sem imel njegovega zaničevanja. Mene je sicer pustil pri miru, samo ustrahoval me je.« Gregor odločno zavrača možnost, da bi mati usodnega dne očeta res odrinila, kot je ta govoril na sodišču, in prav to naj bi bila kaplja čez rob. Za kaj takšnega po njegovem mnenju ni imela poguma, tudi cenila ga je preveč, da bi zmogla kaj takega. Razlogi za umor tičijo v ljubosumju, Snežana in Gregor pravita, da oče in mati drug drugega nista varala, oče pa da si je vse skupaj zgolj zamišljal. Tako je menda svoje otroke nekajkrat poklical in naročil, naj gredo pogledat in preverit domov, kaj se tam dogaja.
Po Gregorjevem mnenju je oče vse načrtoval. Tistega dne ni delal v vinogradu, kot je govoril na sodišču, temveč sta delali mati in sestra. »Bilo je zelo vroče in bili sva v kratkih hlačah in majicah. Ne razumem, zakaj bi očeta to motilo. Zatem sva se stuširali, mati je legla, oče je bil pri stricu, jaz pa sem se odpeljala.« Snežani se je zdelo nenavadno, da se ji nobeden od staršev pozneje ni oglasil na telefon. Črne novice ji je sporočil stric, s katerim je oče pred tem popival. »Spominjam se, tisti dan je bil res lep. Še oče se je vedel lepo. Kar je, je. Zdaj živimo drugače. Morali smo se reorganizirati. Preteklosti ne spremeniš, prihodnost pa lahko izboljšaš,« dodaja Gregor.
Za Feldinovo vojaško puško in strelivo družina ni vedela. Orožje je hranil v omari na vikendu. Prepričani pa so, da se je oče po upokojitvi, ko je naenkrat imel veliko časa, začel vesti precej drugače, odnos z družino je bil vse slabši. Zdaj se je v vlogi matere znašla Snežana, ki ji položaj sicer ni po volji, kajti želi ostati sestra. Tako bo v odnosu do bratov – kot doslej – ostala neposredna. Nekega dne si bo ustvarila svojo družino, Gregor in Franc ml. se bosta morala znajti sama. Nihče od njih pa se ne veseli dneva, ko bo oče spet z njimi.
