Pred smrtjo so ji na rane vtirali sol

LJUBLJANA – Skoraj natanko pet mesecev po ugrabitvi, vsenočnem mučenju in okrutnem uboju 31-letne Ljubljančanke Zorice Škrbić – to so ugrabili 26. junija nekaj pred 19. uro, umrla pa je naslednje jutro, ko so jo mučitelji odvrgli v Podpeči – jih ni bilo ravno malo, ki so menili, da bo ta primer v policijskih statistikah za vselej ostal nerešeni zločin. Po petkovih akcijah kriminalistov pa se je izkazalo, da najverjetneje ne bo tako, sedem jih namreč sumijo kaznivih dejanj ugrabitve, mučenja, uboja in pomoči storilcem pred temi dejanji ali po njih.

Toda na preiskovalnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča so v soboto popoldne le trem odredili 48-urno sodno pridržanje, preostalih pa policisti sploh niso privedli k sodnikom, ampak so jih že prej sami izpustili na prostost. Kot sporoča tiskovni predstavnik PU Ljubljana Vinko Stojnšek, jim je bilo pridržanje odpravljeno, »ko so za ta ukrep prenehali razlogi«.

Škripa torej pri dokazih ali pa policisti in tožilci le menijo, da očitki za četverico niso dovolj hudi, da bi lahko za njih uspešno zahtevali uvedbo pripora, zato jih ni imelo niti smisla voditi na sodišče?

Voda, da je
 ostajala pri zavesti

Med petkovimi hišnimi preiskavami so kriminalisti kajpak iskali predmete, ki bi osumljence tako ali drugače povezali s kaznivim dejanjem, kot so kape z izrezom za oči, lisice in vrvi za vklepanje ter privezovanje, in denimo tudi tistega od njih, ki je 15. junija na bolhi s pomočjo ukradenih dokumentov kupil belo alfo 156, ki so jo z ukradenimi registrskimi tablicami uporabili pri zločinu.

Predvidoma danes se bodo sodno pridržani Željko Petrović, Blagoj Sazdov in Milan Trivković znova sešli s preiskovalnim sodnikom, prav oni naj bi namreč po prepričanju policistov bili tisti, ki so zamaskirani na Ziherlovi v Ljubljani s kolesa zbili Škrbićevo, nato pa jo z vsaj še enim neznanim sostorilcem ugrabili z namenom, da jo odpeljejo na samoten kraj, na katerem bi z duševnim in telesnim mučenjem iz nje izvlekli podatke o skritem zakladu. Prepričani so namreč bili, da je njen partner Dejan Vidmar, eden od glavnih akterjev veleropa sefov SKB, del njihove vsebine skril in da je tudi Škrbićeva vedela, kje so denar ter druge dragocenosti.

Po ugrabitvi so jo z alfo odpeljali v gozd pri Cesti v Gorice, jo slekli do spodnjega perila, klečečo zvezali z lepilnim trakom, roke pa so ji zvili nazaj ter jih z lisicami pripeli okrog drevesa. Da so se pripravili na dolgotrajno mučenje, priča podatek, da so si nabavili vodo, ki so jo pili in jo dajali tudi mučeni Škrbićevi, da bi jo ohranjali pri zavesti. Preiskovalci so po zločinu odkrili tudi sredstvo proti komarjem, nekaj plastenk vode in celo solnico, po njej sklepajo, da so jo ugrabitelji uporabljali pri mučenju Škrbićeve, brutalno naj bi jo namreč pretepali, nato pa sol vsuvali na njene rane, da so ji povzročali neznosne bolečine in ji tako poskušali razvezati jezik.

Kmalu po pol tretji uri zjutraj so jo odpeljali v Podpeč in jo brutalno vrgli iz alfe, da se ji je zlomilo še nekaj reber, eno pa je usodno predrlo njena pljuča.

Po zločinu skrivali sledi

Organi pregona menijo, da so se nepridipravi za napad na Škrbićevo skrbno pripravili tudi s pomočjo Mitje Požuna, osebe, ki ji je ta sicer neomajno zaupala. Odkar so leta 2012 zaradi ropa Eskabejevih sefov aretirali njenega partnerja Vidmarja, naj bi namreč popolnoma spremenila svoje življenje, ni hodila ven, dneve pa je preživljala v svoji trafiki ali v računovodskem servisu. Požun je bil že prej njen in Vidmarjev prijatelj, slednji naj bi Požunu celo naročil, naj pazi na Zorico, dokler se on ne vrne iz zapora.

Ker je ta torej Požunu zaupala, preiskovalci dopuščajo celo možnost, da mu je res kdaj povedala ali se zagovorila, da denar od ropa res obstaja in da ve, kje je skrit. Obstaja torej sum, da je bil prav Požun tisti, ki je ugrabiteljem iz koristoljubnosti priskrbel podatke o dnevnih navadah 31-letnice, tudi ključnega, da se bo 26. junija s kolesom peljala po Trnovem.

Senada Livadića tožilci sumijo pomoči izvršiteljem kaznivega dejanja, poskrbel naj bi namreč za audija A6, ki naj bi bilo spremljevalno vozilo alfe, potem ko so Škrbićevo ugrabili v Trnovem. Ko so Ljubljančanko odvrgli v Podpeči, so alfo po poljski cesti odpeljali v smeri Bevk in jo sežgali, kraj dogodka pa najverjetneje zapustili prav v tem audiju, v katerem jih je čakal neznani sostorilec. Audija naj bi Livadić nekaj dni po zločinu registriral na svoje podjetje, ga potem odjavil iz prometa, saj naj bi po njegovih besedah zaribal, v resnici pa ga je prodal v Srbijo in ga pozneje prijavil kot ukradenega.

Kot pomagača naj bi v zgodbi nastopala tudi brata Dalibor in Velibor Lipovac, ki naj bi po prepričanju tožilcev prišla na kraj zadrževanja in mučenja Škrbićeve, da bi pospravila ali sežgala sledi. Ker pa so se na tem območju pojavili drugi ljudje, naj jima to v celoti ne bi uspelo, sta pa nekaj predmetov zakopala in so jih pozneje odkopali policisti. Prav tako naj bi Lipovčeva v obdobju, ki je sledilo, o tem, ali in kaj pri primeru dela policija, seznanjala Sazdova in Petrovića, ki sta po dejanju pobegnila na Hrvaško.