PREDDVOR – Pred tednom dni je bilo na Francariji veselo, pri Fortunovih so praznovali okroglo obletnico sina Janeza, 40 let je naštel. Danes je predel Preddvora, drobne občine pod strmimi obronki Storžiča, kraj nesrečnega imena. Štirje otroci so v trenutku nespameti, hipu nerazsodnosti, med prepirom v prvem nadstropju večdružinske hiše, ostali brez 36-letne mamice Mirjane. Nadnjo je hladno orožje dvignil mož, prav ta, ki mu je pred tednom dni prva čestitala za štiridesetletnico.
Dobrih pet let je minilo od tega, ko je prav okoli te hiše mrgolelo policistov
Oče Ivan Fortun je po začaranem krogu nerazumevanja med družinskimi člani šel z nožem nad svojega sina Roberta in ga zadel v prsni koš. Pretreseni smo takrat spremljali potek sojenja očetu, pazniki so ga iz pripora nadvse spoštljivo, brez vezanih rok, vodili na kranjsko sodnijo, kjer mu je sodni senat izrekel obsodbo. Tokrat bodo, zagotovo vklenjenih rok, na isto sodišče, vodili njegovega drugega sina Janeza. Ne upamo si napovedati prihodnjih mesecev, morda celo leta ali dveh, ko se bo merila pravica očetu, ki je svojim in posvojenim otrokom na obupno krut način vzel mamico. Za vedno jim je ukradel najbolj ljubljeno osebo vsake otroške dušice, tisto, ki s svojo toplo dlanjo poboža za lahko noč in z objemom potolaži ter z nežno besedo odžene vse težave. Zakaj? Morda nikoli ne bodo izvedeli.
Okoli poldneva je bilo, ko so iz Kranja v smeri proti Hotemažam, po cesti proti Jezerskemu vrhu, odbrzela policijska vozila na nujni vožnji, za njimi še reševalno. Janez Fortun je sam dvignil telefonsko slušalko in poklical policijo ter naznanil sam sebe, kar so potrdili s kranjske policijske uprave. Štiri leta mlajša Mirjana je ob prihodu reševalcev negibno ležala v prvem nadstropju. Tam sta bila tudi najmlajša otroka, vsaj tako so znali povedati sosedovi, ki pa so se vprašanj raje izogibali. »Videl sem, ko so Janeza vklenjenega odpeljali policisti, kaj natančno se je dogajalo, pa ne vem. Ni se nič slišalo, da bi se kaj razbijalo ali bi bilo preglasno za ta naš dokaj mirni predel Preddvora,« je povedal eden od mejašev Fortunovih, nato pa se raje zaprl v svojo hišo. Nad Francarijo je iz minute v minuto legala bolj težka tihota. Le pogled izza zaves, takole kradoma, kot da bi nemara vsi vedeli, pa nihče ni nič slišal ali opazil, se je usmeril proti hiši Fortunovih. Policisti so mirno in utečeno, brez nepotrebnih zvokov, nemara so celo svoje radijske zveze potišali, opravljali svoje nič kaj zavidljivo delo. Na dovozu Francarije, dober lučaj stran, je skrušen v solzah čepel oče umorjene Mirjane. »Poglejte, kaj se je zgodilo ... Moja Mirjana je mrtva,« je odgnal vsako upanje ata Ivo. Ko se je pripeljalo pogrebno vozilo, je svoje korake usmeril stran, proč od hiše groze. Tam je ostala le sestra Snežana, prav tako objokanih lic, in z orošenim pogledom pospremila delavce pogrebnega podjetja, ki so negibno telo njene sestrice odnesli v pogrebno vozilo.
Preddvor je kmalu vedel za tragični dogodek na Francariji
Prihajajoč iz služb so domačini precej tiho popili požirek kave, vmes so klepali prve debate o tragičnem dogodku nedaleč od njihovih domov. »Veste, vsaka vas ima v svojih hišah nekje skrito podobno zgodbo, po mestih jih je še več. Toda redke se končajo tako okrutno,« je bolj kot ne mrmral eden sogovornikov. Drugi je pritegnil: »Ma naj se gre solit ... Če ne gre, se gre pač narazen. Otroci gor ali dol, če dva nista za skupaj, naj vsaj otrokom privoščita mir, če si ga že drug drugemu ne zmoreta. Kaj je Janez storil s tem, da jo je zaštihal? Svojim otrokom je uničil življenje.« Še tretji se je nato vprašal: » Si sploh kdo lahko predstavlja, kako bo lahko še kdaj svojim otrokom pogledal v oči? Jaz bi se, še preden bi prišla policija, ubil.« Četrti je samo zamrmral: »Saj mu drugega ne preostane. Pa poznal sem ga, kolega sva bila, pa mi gredo po glavi zdaj najbolj temne misli zanj. Ne, ne morem govoriti o tem, grem raje domov objet svoja otroka.« Skodelica pred njegovim mestom za točilnim pultom se je polna hladila še dolgo po tem, ko je za seboj zaprl vrata.
Imeli so zle slutnje
»Vedeli smo za njegove težave, povezane s psiho, v službi je bil nemiren, na čase se ga je bilo bolje izogniti. Obremenjen je bil, imeli smo zle slutnje, čeprav je kot sodelavec dober, prijazen in ustrežljiv,« smo nekoliko pozneje prek poznanih slišali iz kroga njegovih sodelavcev iz podjetja ToDiVo. »Pa ko bi vsaj pomislil na otroke ... Vsi smo v šoku, sploh ne vemo, kaj bi lahko povedali o tem. Nepredstavljivo!«
Cmok je nastal v grlu vsem, tem, ki so kukali izza zastrtih oken, vsega hudega vajenim policistom, kriminalistom ter poročevalcem s terena, ko se je v popoldanskih urah iz stanovanja prineslo rdečo škatlo z oblačili otrok. Trije, dva predšolska in osnovnošolka, četrtega, najstarejšega, srednješolca, ni bilo doma, so počasi šli po stopnicah navzdol in v avtomobila, ki sta jih odpeljala stran, stran od kraja, kjer je izdihnila njihova mamica. Je bila v škatli kakšna posebno jim ljuba igračka? Taka, da se bodo lahko stisnili k njej, ko bodo prvi večer v svojem življenju čakali na spanec, ne da bi jim lepe sanje zaželela njihova mami. Kdo jim bo prebral pravljico, jim na podrgnjeno koleno nalepil obliž, kdo bo nadomestil te drobne ljubeče malenkosti, ki jih lahko ponudi samo mamica? Se bodo lahko potolažili v naslednjih večerih, ko bo prvi šok popuščal in bo zavedanje vse večje, zavedanje, da jim je njihov očka odvzel to, kar so imeli najraje? Ko bi znali, ko bi jim le zmogli na naše časopisne strani zapisati vsaj besedo, stavek za tolažbo! Ne najdemo jih.
Usodo Janeza Fortuna bodo od trenutka, ko so škrtnile lisice okoli njegovega zapestja, v rokah imeli kriminalisti, sodniki, odvetniki, zagotovo tudi zdravniki in potem še izvedenci psihološke stroke. Kot pravi, ljubeči očka svojih otrok nikoli več ne bo stisnil k sebi, saj je storil tako, da je za njegovo Mirjano že potekel čas, ko so skupaj bili družina. Zdaj, ko končujemo ta tragični zapis iz Preddvora, je ura nekaj pred sedmo večerno. Čas, ko mamice že pogledujejo, kaj bodo kuhale za večerjo svojim malčkom. Tudi Mirjana je v tem času kot skrbna mamica že vedela, kaj bodo njeni štirje liščki dali v kljunčke. Drevi, pa vsak naslednji večer, tega ne bo. Prekleto življenje!
Policije niso klicali, kaj bi pa sosedje rekli?
Reševalci in policisti so hišo družine Fortun obiskali že januarja 2009. Takrat je tedaj 61-letni Ivan Fortun, oče včeraj pridržanega Janeza, pograbil kuhinjski nož in poskušal ubiti svojega starejšega sina Roberta, takrat starega 38 let. Ob tem lahko zapišemo še to, da je Robert včerajšnje dogajanje na Francariji spremljal v neposredni bližini družinske hiše, a izza policijske črte. Kot smo poročali pred petimi leti, sta se oče Ivan in sin Robert januarja 2009 menda sprla, nato pa je oče z nožem zabodel sina v predel trebuha.
Nekaj mesecev pozneje je Ivan Fortun sedel na zatožno klop kranjskega sodišča. Obtožnica mu je očitala, da je storil poskus uboja in ogrožal varnost, saj je z grožnjami, ki jih je izrekel Robertovemu dekletu, ogrožal njeno varnost. Na sodišču je oče Ivan trdil, da se je sin po nesreči nabodel na kuhinjski nož, na drugi strani pa sta sin Robert in njegovo dekle zatrjevala, da je oče z nožem zamahnil proti sinu. Obtoženi Ivan Fortun je med sodnim procesom povedal: »Svojega otroka nikoli ne bi hotel raniti, kaj šele ubiti! Robert je izkoriščal mene in mojo ženo. Nikoli ni delal. Ko se je vselila v našo hišo njegova partnerica in mati mojih vnukinj, je začel še njo sekirati. Ko je enkrat prevrela juho, jo je kar pretepel. Moji ženi, svoji materi, je govoril, da preveč pije, in razbijal po hiši. Metal nama je kavče iz stanovanja, tolkel je po hiši. Policije med prepiri nismo klicali, ker smo se spraševali, kaj bi sosedje rekli, če bi bila še policija pri hiši. Zanj in za vnukinji je skrbela partnerica, bila je tudi edina, ki je delala. Septembra 2008 se je z deklicama odselila k svojim staršem. Morda tudi zato, ker je grdo delal z otrokoma. Zapiral ju je v omaro in maltretiral. Dobil je novo partnerico in spet so bile težave.«
Na eni obravnavi je zoper Roberta pričal tudi njegov brat Janez, ki je med drugim povedal: »Še sosedje bi radi videli, da se odseli. Prestopil je v vero hare krišna. Moli, to pa jih moti. Za skupne stroške hiše ni nikoli prispeval. Delal je priložnostno kot telesni čuvaj, saj ima licenco za to.« Kot smo v Slovenskih novicah še poročali po eni od obravnav, je Janez na prostoru za priče povedal tudi te besede: »Odkar ni več očeta doma, so stvari še hujše. Mama komaj spravi skupaj za položnice, za hrano pride k meni. Ko sta z novo partnerico v kuhinji, mama sedi pred hišo na klopici in čaka, da pojesta. Robert kot da je gospodar v hiši, mama pa trpi in čaka, kdaj bo prišel oče iz pripora, da bo morda malce ublažil razmere. Za očeta sem uredil drugo stanovanje, da bi živel tam, dokler se Robert ne izseli iz naše hiše.«
Sodni senat je novembra 2009 razsodil, da je tedaj 61-letni Preddvorčan Ivan Fortun kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, zato so mu prisodili enotno kazen dveh let in treh mesecev zapora ter izrekli stranski ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje.
