LJUBLJANA – Tisti, ki jih imamo radi, tako prehitro odidejo. Le zakaj, le zakaj, je v temačno nebo pogledovala in se spraševala petnajsterica najboljših Tadejevih prijateljic in prijateljev, na robu solz. Tik po pogrebu, na katerem so se ta torek na rudniškem pokopališču še zadnjič poslovili od njihovega lepotca, so skupaj žalovali na Metelkovi. V mislih so bili ves čas z njim.
Človek pa bi kar najraje zaklel! Zakaj vendar zla usoda vzame nekatere tako hitro, na nekatere pa kar pozablja in pozablja?
»Tako prehitro je odšel,« je tedaj premišljeval eden izmed žalujočih, ki se je pozibaval v ritmih glasbe, ob katerih bi se zanesljivo tudi 22-letni Tadej Rahne z ljubljanskega Rudnika, ki je tovrstne ritme, kot plesalec latinskoameriških plesov, perfektno obvladoval. In navduševal. S svojo nalezljivo karizmo, prisotnostjo, z vsem!
»Še toliko vsega je bilo pred njim ...« je premleval nekdo drug. Bil je v obdobju iskanja, bil na pragu svetleče se prihodnosti. Le kaj bi sicer strastnemu, a še kako pravičnemu in odgovornemu, malce tudi zafrkantskemu, venomer, ko je odprl usta, je znal namreč nasmejati in razveseljevati, še kako priljubljenemu, povezovalnemu, pobudniškemu in solidarnemu, ki je bil skregan pravzaprav samo z uro, le kaj bi potemtakem Tadeju sploh lahko preprečilo uresničitev svojih sanj?
Banalna zamera
Zrasel je v ljubečem okolju, mama Lidia in oče Dušan sta mu podarila popotnico v obliki najboljše možne vzgoje, njun James Dean pa ju je na lepem zapustil. Tadejevemu sedem let mlajšemu bratcu je zaradi nekega prekletega večera, nedavno tega, kot strela z jasnega izpuhtel najboljši zgled. Množica njegovih znancev je v soboto, 7. septembra, nenadoma in navsezgodaj, ob pol petih zjutraj, izgubila večno rešilno bilko, ki jih je reševala na poti do najlepših in najzabavnejših trenutkov. Jan in Matevž sta v tistem trenutku izgubila najboljšega prijatelja, s katerim so nerazdružljivo krmarili že vse od prvega razreda osnovne šole. In se odpravljali na izlete, takšne in drugačne, razmišljali, kako se bodo skupaj postarali in še kakšno ušpičili, tako kot nazadnje na Bohinjskem.
Tadej je Janu tistega (usodnega) dne poslal jasno sporočilo: »Zvečer bo zabava!« Neki drugi Jan, tajnik PGD Barje, je praznoval rojstni dan. Praznoval ga je prešerno, menda je bilo prav prijetno. Dobili so se pri njem doma. Kakšnih 20 povabljencev, med njimi vsaj polovica gasilcev, je v večernih urah naposled krenilo proti središču Ljubljane. Ponočnjaška Ljubljana je vreščala, vreščala pa je tudi razigrana druščina slavljenčevih prijateljev. Med njimi pa bi zaman iskali Jana, tistega iz znamenite trojice prej omenjenih mušketirjev. »Preprosto nisem hotel ...« Večino povabljenih je sicer cenil in spoštoval, peščice pač ne. Z nekaterimi pač niso bili na isti valovni dolžini. Kot na primer z 29-letnim Petrom Žitnikom, članom disciplinske komisije pri PGD Barje, ki je že leto dni gojil neko banalno zamero. Ker ga ta ali ta ni nekam povabil in častil, ker je ta ali ta po njegovem škrt, pa saj je pravzaprav povsem vseeno!
Svoje ostre in zamerljive sulice je tisti večer, ki se je polagoma sicer že prevešal v sobotno jutro, uperil ravno proti Matevžu. Menda je bil Peter vseskozi nesramen in žaljiv, zdi se, da je iskal, prav iskal tragedijo. Zdi se, da je na povsem napačen način napihoval svoj ego in kot pobesneli bik iskal kontakt z žrtvijo. Matevža je iz skrajno sprevrženega razloga vzel na piko. In samo čakal na trenutek, da se zakadi vanj.
Eksplozija jeze
Glasba in naelektreno omamno vzdušje v Emonski kleti pa sta vse skupaj le še podžgala. Tedaj je počilo! Zavistni Peter in njegov pajdaš Blaž, gospodar in orodjar pri PGD Barje, sta se v nekem trenutku znašla pred Emonsko kletjo. In šla za Tadejem in Matevžem. Očitno z zlim namenom?! Matevža je Peter dvakrat grobo in močno usekal po glavi, varnostnik pa ju je slednjič le razdružil. S povzročeno rano je moral Matevž po leden obkladek, potem pa sta prijatelja sklenila, da zapustita ring, ki je zaudarjal po krvi, po zatohlem, in v katerem so se težave prav iskale. Ki so bile na dosegu. Le še tik pred nosom.
Dvojica mušketirjev je prišla do stičišča Slovenske ceste in Šubičeve in šla pri gimnaziji čez cesto. To pa so bili poslednji Tadejevi koraki. Kot dva skrajno nadležna klopa sta se za njima spet pojavila Peter in Blaž. To se je na takšen način zgodilo sicer že tretjič v tej noči. Peter je nekaj siknil, miroljubni in sloki Tadej pa je v tistem postal zaščitniški. Branil je Matevža. »Kva boš pa naredu?« se je nadvse pogumno zoperstavil Petru, v bistvu pa sedem let starejšemu nehote ponudil ročno granato. Ta je moral odstraniti le še varnostni zatič in že je eksplodiralo. Tadeja je namreč v tistem močno in nenadzorovano potisnil, ga najmanj enkrat silovito udaril, tako da je revež zgrmel naravnost na betonska tla. In usodno treščil z glavo.
Matevž je vse to videl. Videl pa je tudi Tadeja, ki je nezavestno ležal.
Za sanje in prijatelje
Peter in Blaž sta medtem potuhnjeno pobegnila. Matevž je sicer hitel pomagat, izvajal prvo pomoč, dal Tadeja v položaj za nezavestne. Ura je odbila 4.30, policija je bila že obveščena, zbirala podatke, se v naslednjih dneh soočala z najrazličnejšimi resnicami, Tadej pa je ležal v komi, se krčevito boril, boril za svoje cilje, sanje, ideale, za prijatelje, a so bile poškodbe glave žal prehude.
Teden dni za usodno Petrovo jezo (zaradi povzročitve posebno hude telesne poškodbe, ki se je končala s smrtjo, mu grozi kazen od enega do osmih let zapora) je odšel za vedno. Aparature, ki so ga ohranjale pri življenju, so se ugasnile. Žalost ljubečih staršev in vseh najbližjih se je v tistem razlila čez vse možne bregove. Tadej je v njihovih življenjih namreč zapustil neizmeren pečat, tako neizmeren, da njegov dobri duh zanesljivo ostaja. Ob vseh tistih, ki so ga imeli čast poznati.
