HRASTNIK, TRBOVLJE – Vinko Stojnšek, predstavnik za odnose z javnostjo PU Ljubljana, je povedal, da je bila ta v nedeljo, 30. junija, okoli 23.20 obveščena o pretepu pred enim izmed lokalov v okolici Hrastnika: »32-letni moški je bil v lokalu, ko je tja vstopil 30-letni moški z družbo. V nekem trenutku sta se sprla. Prepir in fizično obračunavanje sta se nadaljevala pred lokalom. Med pretepom je 30-letni moški večkrat zabodel 32-letnika, ki je zaradi zadanih poškodb na kraju dogodka umrl. Policisti so na kraju dogodka odvzeli prostost 30-letnemu moškemu in tudi zasegli nož. Na kraju kaznivega dejanja sta bila tudi dežurni preiskovalni sodnik in državni tožilec. Trenutno še vedno potekajo aktivnosti v zvezi z dogodkom, ki ima sicer znake kaznivega dejanja uboja po 115. čl. KZ-1B. Zanj je zagrožen zapor od petih do petnajstih let. Če pa stori dejanje iz prejšnjega odstavka dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi storile uboj, se storilec kaznuje s kaznijo od desetih do petnajstih let.«
Nočno
kreganje in kriki
Prepir se je vnel v Kokos baru na Prapretnem pri Hrastniku 37, katerega lastnica je Simona Opresnik. Približno 12 ur po dogodku smo njenega moža Roberta prestregli ob izhodu iz lokala. Po neprespani noči zaradi uboja policista Radenka Pušića pred lokalom Robert pričakovano ni mogel biti zgovoren. Na našo prošnjo, ali bi povedal, kako se je grozljivi dogodek odvil, je odvrnil le: »Me sploh ni bilo tukaj!« Na naslednjo o imenu morilca je bil tudi kratek: »Bo policija povedala!«
Že je prisedel v avto k vozniku, ki ga je odpeljal.
Kokos bar posluje v delu gasilskega doma. Policijski trak pred vhodom je bil že odstranjen, tako da so gostje že lahko vstopali. Tisti, ki so parkirali, so morali s parkirišča čez krvavo sled na asfaltu in mimo sveč na hišnem vogalu. Ker se ne ob prvem ne ob drugem niso nič ustavljali, je sklepati, da so za krvavi dogodek že vedeli.
»Kokos bar posluje že deset in več let,« je povedala soseda, ki ji je uboj nedaleč od njenega doma tudi zagrenil noč.
Nadaljevala je: »Ravno v posteljo sem legla, ko se je iz smeri gostilne zaslišal prepir, iz katerega se je kmalu izvil še krik. Šla sem pogledat na okno, kaj se dogaja. V soju razsvetljave sem videla, da na robu parkirišča na hrbtu nepremičen leži moški. V civilu, ja, seveda. Kmalu so prispeli policisti in reševalci. Ob umorjenem je občasno boleče kriknilo neko dekle, danes so mi rekli, da je njegova punca. Nje v gostilni menda ni bilo zraven, ampak je pohitela gor, ko so jo obvestili. Poleg mrtvega so odpeljali še nekoga, najbrž morilca, ki je pred tem nekaj časa sedel na tleh.«
Soseda je bila še vedno pretresena: »Nasilnega dogodka v Kokos baru ne pomnimo nobenega, čeprav njegovi gostje ponoči kdaj pa kdaj postanejo preglasni. A se je vedno do zdaj končalo vse v mejah normale.«
Dodala je: »Umori v Hrastniku na srečo niso pogosti, kot zadnjega pred zdajšnjim se spomnim, da so pred leti umorili nekega upokojenega rudarja.«
Takrat, 15. januarja 2005, so umorili 52-letnega Ivana Ivanovića.
Resnicoljuben in vesten
Zdaj pokojni Pušić je stanoval le nekaj sto metrov pod Prapretnim, v pritličnem blokovskem stanovanju v Novem logu 12. Na naše zvonjenje so na vrata prišle njegovo dekle Jasna, sestra in mama, a so pogovor odklonile, rekoč: »Razumite nas, da smo tako zelo pretresene, da se ne zmoremo pogovarjati.«
Pušićev prijatelj, ki ne želi biti imenovan, je o usodnem dogajanju izvedel: »Spor naj bi se zgodil v lokalu. Ko sta Pušić, ki je bil v lokalu zasebno in ne kot policist, in oni drugi stopila ven se zmenit, je pa oni drugi Radenka takoj zabodel.«
Kaj bi lahko bil povod za spor, si naš sogovornik sploh ne more zamišljati: »Radenko je bil prijatelj, kakršnega si lahko le želiš. Nikoli ni prelomil dane besede. Prav značilno zanj je bilo, da se je vedno postavil za pravico. Resnica je bila v vsakršnih okoliščinah na vrhu njegovih vrednot. Zato njegovo izgubo občutimo in obžalujemo še bolj. Tudi v službi je bil nadvse vesten. Ni je pa niti dneva opravljal v Zasavju. Vsa leta je delal na mejnem prehodu Jelšane, tja se je vozil. Prostega časa mu zato ni ostalo kaj prida, je pa tedaj najraje igral nogomet.«
Prejšnji teden, 25. junija, prav na dan slovenske državnosti, je Radenko praznoval rojstni dan.
Hudo
zaskrbljena mati
Po Hrastniku se šušlja, da je morilec iz Trbovelj, tam smo pa ujeli, da naj bi bil v napad pomembno vpleten Safer Smajlović z Bevškega 12. Na vrata je prišla Saferjeva mama, v hudih skrbeh za sina je povedala: »Okoli tretje zjutraj so nas zbudili policisti. Konkretnega razloga niso povedali, le da opravljajo preiskavo zaradi nečesa, kjer je bil Safer zraven. Več mi ni uspelo izvleči iz njih, sem jim pa dala zdravila za sina, saj je hud epileptik. Že večkrat sem danes klicala Edisa Jašarevića in Zorana Dejanovića, ki sta včeraj s seboj odpeljala Saferja – sam zaradi epilepsije sploh ne vozi. Pa se ne oglašata. Bojim se, da sta Saferja spet zapletla v kaj slabega, kot že tolikokrat. Zelo se bojim.«
Slaba druščina? Mama Saferja Smajlovića je med drugim povedala: »Včeraj sta ponj po zelo dolgem premoru prišla Edis Jašarević in Zoran Dejanović, oba Trboveljčana, in ga odpeljala s seboj. Ni ju bilo vse od takrat, ko so Saferja v Litiji hudo pretepli. V družbi z njima se je Safer že večkrat zapletel v kakšne spore in bil vedno tepen, celo tako hudo, da je potem ležal v bolnišnici. Prepričana sem, da ga izkoriščata za svoje namene, saj je Safer hudo bolan, epileptik, pa še v levo polovico telesa hrom, tako da v tisti roki nima nobene moči. Žal je moj sin vzkipljiv, a napadalen nikakor ni. Saj že zaradi ohromelosti ne more biti! Ima pa Safer še to zase zelo slabo lastnost, da je vedno pripravljen prevzeti nase grehe svojih prijateljev. Bila sem zelo slabe volje, ko so včeraj odpeljali Saferja, nisem pa imela te moči, da bi mu odhod zdoma preprečila.« |