LJUBLJANA – Predstavnica organov pregona Katarina Bergant je domnevnim grešnikom ponudila možnost, da pred okrožno sodnico Dejano Fekonja zaradi izognitve mukotrpnemu sodnemu procesu priznajo, da so se 18. decembra po nasvetu kisovškega peka Idriza Muqaja spravili na ljubljanskega peka Demirja Vorfaja. Petdesetletni Muqaj in trije Albanci, 44-letni Kico Periku, 35-letni Afrim Sinaj ter 31-letni Artur Kuka, so obtoženi povzročitve hude telesne poškodbe v sostorilstvu, za kar naša zakonodaja predvideva kazen do pet let zapora. Tožilka jim je na včerajšnjem predobravnavnem naroku ponudila po dve leti.
Brez besede so ga tepli
Sinaj, Kuka in Periku so okrog enih zjutraj oprezali za Vorfajem, ki živi v Sketovi ulici, povzemamo tožilske trditve. Da bo ta tedaj zapustil stanovanje in se peš napotil do svoje pekarne v Resljevi ulici, naj bi jim povedal Muqaj, ki naj bi tri Albance poslal nad cehovskega kolega zato, ker naj bi imela neporavnane račune. V temi se je najprej zasvetila pištola, ki jo je v Vorfaja nameril eden od obtožencev, drugi ga je z železno palico (dolgo 88 in široko tri centimetre) lopnil po čelu in zatilju, tretji se je nanj spravil s pestmi, ko je žrtev padla, pa so ga še obrcali. A pek se ni predal, poskušal se je ubraniti in je napadalcem izbil palico, zato sta ga doleteli krogli v desno nogo, ena v gleženj in druga v golen.
Vorfaj je na zaslišanju dejal, da se mu ni niti sanjalo, kdo in zakaj ga je napadel. Ko je zagledal pištolo, je bil bojda celo prepričan, da se nekdo heca. Napadalci naj bi nato jeli udarjati po njem, ves čas kalvarije ni od njih slišal niti besede, saj mu ni noben ničesar rekel, tudi med seboj niso niti črhnili. Prepoznal pa jih tudi ni. Bila je tema, globoko čez obraz so imeli poveznjene kape. Še ko so mu preiskovalci zločinov povedali, kdo ga je v zanj skoraj usodni noči pričakal na Sketovi, je povedal, da za to trojico prvič sliši.
In kdo ve, če bi ji policisti še istega dne proti večeru sploh stopili na prste, če ne bi dobili informacije, da se po prestolnici s toyotinim yarisom z italijanskimi registracijami prevažajo sumljivi tipi, ki so morda povezani z nočnim incidentom na Vodmatu. Pravi filmski lov je za tem avtom potekal po prestolnici, med katerim je iz vozila poletela pištola, za katero se je izkazalo, da so bile prav iz nje izstreljene krogle v Vorfaja.
Med obtoženimi se je torej znašel tudi Muqaj kot napeljevalec h kaznivemu dejanju, čeprav ga na kraju dogodka sploh ni bilo. Od njega je namreč Vorfaj najel pekarno, za stroje ter take in drugačne usluge naj bi mu dolgoval večjo količino denarja in naj bi dolg odplačeval po obrokih. Nekaj se je v zvezi s tem moralo zaplesti, da so se pojavile domnevne Muqajeve grožnje Vorfaju, Muqaj pa je v neki drugi zgodbi menda dolgoval Kukaju...
Zakurila pekarno Muqajevega nečaka
V preiskavi so nekateri molčali, drugi krivdo zanikali, od marčne vložitve obtožbe pa je minilo dovolj časa, da so se lahko s svojimi odvetniki posvetovali, kaj bi bilo za njih najbolj pametno storiti. A se je predobravnavni narok končal, še preden se je dobro začel. Tožilka in Perikujev zagovornik Matjaž Kušar sta namreč prepričala sodnico, da bi bilo najbolj smotrno počakati na pravnomočnost obtožbe, ki je bila medtem vložena proti Perikuju in Kukaju zaradi požigov pekarne na Glinškovi ploščadi v Ljubljani.
Pekarna Glinška (ki je bojda v lasti Muqajevega nečaka) je prvič zagorela v noči na 1. december, ko je menda zgorela le peč za peko burekov, huje so preprečili gasilci Gasilske brigade Ljubljana in PGD Ježica. Ko pa je nekdo v noči na 8. december razbil šipo, po notranjosti polil bencin in zakuril, je požar povzročil ogromno škodo in so morali lastniki pekarno ter prodajalno popolnoma obnoviti. Sledi so pripeljale do Perikuja in Kukaja, ki jima tako preti še dodatnih osem let zapora zaradi požiga, njuna obramba pa se bo imela še nekaj časa pogajati s tožilci, kakšno kazen jima lahko ponudijo v zameno za priznanje obeh kaznivih dejanj.
Muqaj (slutiti je, da krivde za napad na Vorfaja ne bo priznal) in preostali obtoženci so jeli že zapuščati sodno dvorano, ko se je začel Sinaj glasno pogovarjati s sodnim tolmačem za albanski jezik, in ta je prevedel njegovo negodovanje: »Zakaj moram čakati na postopek zaradi požiga, če pri tem nisem imel ničesar?«
»Ali ste torej pripravljeni priznati krivdo za povzročitev hude telesne poškodbe v sostorilstvu?« je zanimalo sodnico.
»Tako sem rekel. Priznam.«
Odnesel jo je z dvema letoma zapora. Če ne bi priznal, mu menda vsaj tri leta ne bi ušla.
