PODKUM – Medtem ko sem v ponedeljek dopoldan listal naš časopis in si ogledoval fotografije požara poldrugo stoletje starega hleva pri Grošičarjevih v Podkumu, mi je kolega prek pisalne mize namignil: »Glej, spet imaš požar v Podkumu.« Ni minilo 48 ur, ko je neznani barabin v nedeljo okoli 21. ure prižgal butaro suhljadi v hlevu opuščene kmetije Kovač, ki stoji na gornjo stran ceste, nekaj deset korakov od Tavčarjeve in Grošičarjeve hiše, kjer sta v 14 dneh do tal pogorela hleva. Uspelo mu je zanetiti ogenj in dim se je valil skozi razmajano streho, kar so domačini hitro opazili. Pritekli so fantje domačega gasilskega društva PGD Podkum in pravočasno pogasili ogenj. »Šlo je za las... Če bi minutko zamudili, bi ogenj zajel presušeni les starega stanu in lahko bi spet le nemo gledali, kako zublji požirajo hlev in kozolec nekoč najbogatejše kmetije v vasi,« je povedal gasilec, ki je bil prvi na požarišču.
Nekoč Sv. Jurij
Nad vrati mogočnega hleva s prehodom na kozolec, kar je bilo nekdaj zelo imenitno, je še danes pribita hišna številka Sv. Jurij 7. »Da, včasih, pred vojno, se je vas imenovala Sv. Jurij pod Kumom, pa so po vojni spremenili v Podkum in tako je ostalo,« je povedal poveljnik gasilskega društva Podkum Marjan Zupanc. In mirno nadaljeval: »To je zdaj dejstvo, 1000-odstotno smo prepričani, da v naši vasi nekdo požiga.«
Vstopili smo skozi lepo obdelana lesena vrata opuščenega hleva z okrašenim polkrožnim portalom. Že dolgo ni nihče stopil v prostor, kjer so nekoč mukale krave in hrzali konji. Kot da bi v trenutku vse utihnilo, na levi je obležal zaprašen lesen škaf, na desni voz zapravljivček, s katerim so se ob sobotah peljali v dolino »po fasungo« pa novorojenca h krstu, da se je videlo razkošje. Zapravljivček je obstal, kot ga je gospodar nazadnje parkiral. Oje je zijalo proti vratom in bilo napeto, kot da bi čakalo na dva konjiča. A gospodarja, ki bi s koščeno, žilavo roko zategnil konjiču vajeti in zakričal »curuk«, že dolgo ni več, le muzejska tišina, raj za zvedave otroške oči, ki vprašujejo, čemu služita dva pednja dolgi verigi na koncu štange.
Suhljad za podžig
Barabin je v hlev vstopil okoli 21. ure. Popoldne je zagrmelo in padal je dež, zato je s seboj prinesel butaro suhega dračja in ga položil na zadnji del zapravljivčka. Premišljeno. Prav tam je leseni strop odprt, prepih bi potegnil ogenj navzgor in zajel star presušen les. Kurišče je izbral skoraj tik pod lesenim prehodom iz hleva v kozolec, tako bi se ogenj v trenutku razširil na oba objekta. »Hvala bogu je bilo vreme vlažno, les pa ravno prav premočen, zato je nekaj časa tlelo in smo lahko opazili dim.«
Plamen se še ni razvil in sonce je zahajalo, vaščani so zadnji trenutek opazili dim in sprožili alarm.
Požigalec se je na akcijo pripravil. A to je bil lahko le domačin, nekdo, ki vas zelo dobro pozna, ugibajo krajani.
»Lokacija zažiga ni bila naključno izbrana. Barabin je natančno vedel, kje bo zanetil ogenj in kako se bo lahko v trenutku umaknil.«
H Kovačevi domačiji se zavije z glavne ceste, hlev in kozolec stojita kakšnih 50 metrov od hiše, nekdanje Kovačeve gostilne, ki stoji tik ob cesti. Vaščani sumijo, da je prišel z druge strani, da se je priplazil pod kozolcem in smuknil v hlev. Sam je imel pri približevanju lep pogled na okna v hiši, od koder bi ga lahko opazili.
Hrbtenica vasi
V petek, 7. junija, ob polnoči je zagorel pod na Tavčarjevi domačiji. Gospodinja Marija Tavčar nam je prijazno pokazala fotografije lepo vzdrževanega hleva, pod katerim so praznovali njeno osemdesetletnico. »Preživela sem Nemčijo, taborišče, nazadnje so mi zažgali našo štalo,« je žalostno odkimavala. Spodnja soseda Brane in Zdenka Grošičar sta v petek, 21. junija, okoli 23. ure v ognju izgubila hlev, v katerem je poginilo pet krav in dva prašiča. »Kravice so bile vse moje imetje, kaj bom zdaj,« je zavzdihnila Marija, ki je na mali hribovski kmetiji zaslužila svojo plačo. Kovačeva kmetija že nekaj časa ni več aktivna: »A skupaj s Tavčarjevim in Grošičarjevim hlevom je bila hrbtenica naše vasi,« je povedal gasilec. »Imeli smo muzej na prostem, spomin, ki nas je držal skupaj,« je povedal domačin.
Bodo prijeli piromana?
Policija išče in se trudi, s požarišča so odnesli vzorce suhljadi in pregledali sledi. PGD Podkum šteje 50 članov, od tega imajo kar 15 deklet. »Že 30 let sem aktiven gasilec, pa smo do zdaj gasili le en hlev, večinoma gasimo gozdne in travniške požare, ki so predvidljivi. Zdaj pa v 14 dneh kar tri kozolce,« pove Zupanc. Pozimi v primeru snegoloma pospravljajo drevje s ceste, sicer pa je v vasi mirno, ljudje so kljub 700 metrov nadmorske višine zadovoljni z življenjem, zrak je res izjemen.
Vaščani ugibajo o imenih, razmišljajo, ali imajo opravka z norcem ali bolnikom, ki želi pritegniti pozornost.
