Požigala sta travo in še sama umrla v ognju

KONJŠICA, VRABČE – Pomladansko čiščenje je očitno lahko tudi smrtonosno! Kronisti so namreč v zadnjih dneh opozorili na več travniških požarov, žal, celo s smrtnima žrtvama. Krajani Vrabč na Primorskem in Konjšice blizu Litije žalujejo za 80-letnim Francem Sušo in 69-letnim Jožetom Blaznikom.

Ni hotelo zagoreti

Nekoč je ob Savi stal roparski grad. Tako so ga poimenovali, saj so se v njem skrivali tatiči, ki so ropali ladje, natovorjene z mikavnim blagom. Zob časa ga je medtem že izbrisal, opazimo ga lahko le še na nekaterih stavbah, ki so bile zgrajene prav iz ostankov omenjenega gradu. Takšna sta, denimo, tudi objekta v Konjšici, tam pod Kumatom in Ostrešem, kjer naj bi v času Ilirskih provinc menjaval konje celo sam Napoleon, tako pač pravijo. Kjer sta oba objekta, hlev in hiša, se po domače reče Pri Topolet. In tam je živel samotarski Jože Blaznik. »Če se poročim, bom moral več krompirja posaditi,« je rad dejal, če ga je kdo povprašal o življenjskem slogu. Kaj pa služba? »Če bi hodil v službo, bi mi iz nosu rasel regrat!« Skratka, bil je posebnež, a tudi izjemno marljiv in garaški, »jaz sem čisti kmet,« je ponosno izrekal.

Tudi to sredo se je zbudil že zarana, si tradicionalno spekel jajca, skuhal kavo ter tako kot vsako jutro prisluhnil še jutranjim poročilom. Televizije ni imel. »Če bi jo imel, ne bi mogel nič narediti!« Ob sedmih zjutraj je bil že na traktorju ter se odpeljal deset minut hoda proč, na območje (je namreč lastnik kar 18 hektarjev zemlje), ki se je medtem nekolikanj zaraslo.

»Jože, je kaj novega?« ga je tudi tisto jutro pobarala soseda Jolanda Kotar.

»Kurit grem!«

»Jože, veter je, kadilo se bo, ne hodi!« ga je svarila, trmoglavi Jože pa je ni poslušal.

»Nikdar se ga ni dalo prepričati …«

Čez dobre štiri ure se je vrnil. Končarjevi Eli je povedal: »Ni hotelo zagoreti.« Zato je šel po kanglo, vanjo pa natočil tri litre nafte.

»Jože, ne kuri, veter je!« mu je spet zabičala Jolanda in pomislila, »ah, saj je vajen kuriti, bo že.«

Ob enih se je Jože spet vrnil, ponovno je prižgal radio in prisluhnil oddaji Danes do trinajstih.

»Je kaj novega?« je spet zanimalo zvedavo Jolando. »Ah, dvomim, da bo Alenka kaj pomagala našim knapom,« ji je odvrnil ter šel spet kurit. Ker je traktor pustil spodaj, je odšepal s paličko. Močno sta ga boleli tako noga kot hrbtenica. Zato je tik pred odhodom zaužil še močno protibolečinsko tableto in se z žavbo namazal po bolečem predelu.

»Jože, raje počivaj!« mu je Jolanda spet položila na srce in ga videla – še zadnjič v življenju.

Vrata zaprta

Naslednje jutro, v četrtek, pa se je ob pogledu na Jožetova zaklenjena vhodna vrata globoko zamislila. »Ko je doma, ima vrata vselej na stežaj odprta, tudi iz dimnika se nič ne kadi, ti, tole je pa zares čudno?!« Šla je okoli hiše, nič od nič, ni bilo ne traktorja ne Jožeta. »Zares čudno,« ji ni dalo miru. »Da je tako zgodaj vstal in že odšel?« Ob enih popoldne, že dan po tistem, ko ga je poslednjič videla, je zlagala drva. Mimo je prišla Zvonka. »Le kako, da ga še ni?« jo je vprašala. Podobno je vprašala še Mira, a ji tudi ta ni postregel z oprijemljivejšim. Zato je sklenila, da gre do pobočja, kjer je Jože kuril.

Nenadoma je zagledala njegov traktor. »Pišuka, s' pa tud en nor'c!« si je po tihem mislila. In videla vse požgano, »da je šel vse to kurit?!« Tik zatem pa okamnela, »pišuka, jaz kaj takšnega še nisem doživela!« Naprej ni hotela. Ni si upala. Tam je namreč nekaj ležalo, »sprva sem mislila, da leži srna,« nakar si je snela sončna očala in pogledala bolje. »Bil je to Jože, povsem rdeč, rdeč kot kuhan potočni rak, ki smo jih včasih lovili, bil je povsem gol, vse se mu je vnelo, grozno, grozno!« Jolanda še danes ne more verjeti. »Če ne bi šla pogledat, bi najbrž še danes tam ležal,« se je še zgrozila. Pravzaprav je le malo manjkalo, kot pravijo, da bi se ogenj razširil še na vasico. »Če bi Jože kuril le malo višje, bi šla cela vas...«

Tako pa so ostali brez priljubljenega sovaščana, ki so mu morale oni dan, tam pri nekdanjem vinogradu, stvari močno spolzeti iz rok, predvidevajo, da se mu je ogenj nenadzorovano razširil, najbrž ga je hotel z nečim pogasiti, pri tem pa so ga oplazili zublji, oblačila vnela, menda je kričal, upal na pomoč, kot je nekje v daljavi slišal Janez Kotar, »a je bil prepričan, da se pogovarjam jaz z njim,« je še dodala Jolanda.

Ni ga bilo na kosilo

Šele obdukcija bo pokazala, zakaj je v četrtek popoldne 80-letni Franc Suša z Vrabč nad Podnanosom v Vipavski dolini umrl sredi požarišča v zaraščenem pobočju nad svojim vinogradom pod vasjo. Žena Stanislava oziroma Stanka, kot ji pravijo domačini, je povedala, da se je od doma s traktorjem odpravil proti vinogradu okoli 8. ure. »Čakala sem ga s kosilom okoli poldneva. Bil je lep dan, zato sem pomislila, da hoče izkoristiti vsako urico za delo v vinogradu. Okoli 14. ure me je že zaskrbelo in sem začela klicariti redke domačine, ki se zadržujejo doma, saj se jih večina vozi na delo, drugi pa so v svojih vinogradih, na njivah in gozdovih. Ko je ura odbila četrto popoldne, sem enega od vaščanov prosila, naj gre pogledat v naš vinograd. Dolgo ga ni bilo nazaj, niti vedela nisem, da je na pobočju nad vinogradom izbruhnil požar in da so sredi požarišča naleteli na močno ožgano truplo moža. Za tragično smrt je prva izvedela hčerka, ki živi v Sežani. Kljub letom je bil mož v izjemni fizični kondiciji, zato res ne vem, kaj je botrovalo njegovemu žalostnemu koncu,« se je izpovedala Stanka.

O požaru pod Vrabčami, na pobočju, ki se prevesi proti Vipavski dolini, so bili gasilci sežanskega zavoda za gasilno in reševalno službo obveščeni nekaj minut po 16. uri. Poleg sežanskih gasilcev so se na požarišče z gasilskim vozilom odpeljali tudi prostovoljni gasilci iz Štjaka. Ob njihovem prihodu so ognjeni zublji že zajeli približno pol hektara zaraščenega pobočja. Med gašenjem so sredi tega pobočja naleteli na močno ožganega možakarja, ki ni več kazal znakov življenja.

So Francu, ki je očitno ogenj zakuril na brežini nad vinogradom, ušli ognjeni zublji in ga je med poskusom gašenja obšla slabost zaradi vdihavanja dima ali mu je že prej zastalo srce, bo pokazala obdukcija. Za upokojenega delavca na železnici so domačini povedali, da je veliko naredil za vseh sedem vasi Krajevne skupnosti Vrabče. Brez njega ni bilo spominskega, kulturnega dogodka, vaškega praznika ali delovne akcije. O Vrabčah in okolici je rad govoril pohodnikom, ki so se podali na to kraško planoto. S poslovilnimi besedami je na zadnjo pot pospremil skorajda vsakega sokrajana. V torek jih bodo na pokopališču na Taboru nad Vrabčami izrekli njemu.