OKREŠELJ – Celjski gorski reševalci so v požaru, ki je v sredo dopoldne zajel njihovo zavetišče na Okrešlju (na 1400 metrih), izgubili vse, kar potrebujejo za reševanje ljudi v gorah. Ogenj ni oškodoval zgolj prizadevnih mož, marveč tudi tiste, ki jih morajo reševati. Brez zavetišča, ki je njihova oporna točka, v določenih primerih služi kot baza, so reševalci precej manj učinkoviti. Upajo, da se bodo kljub vsemu lahko čim hitreje znašli in organizirali in da jim bo širša skupnost priskočila na pomoč, kajti opravljajo izjemno odgovorno nalogo.
Vzroki za požar še neznani
»Kot strela z jasnega je udarila vest, da gori naše zavetišče na Okrešlju. Obvestili so me malo pred enajsto uro, a prav ničesar nismo mogli ukreniti. V takšnih trenutkih se počutiš zelo nemočnega, prepuščen si kruti sili narave. Samo opazuješ, kako zublji požirajo del tvojega življenja. Do Okrešlja najhitreje, v tri četrt ure, prideš po pešpoti skozi Logarsko dolino, toda gasiti ni bilo mogoče. Gasilci s svojo tehniko ne morejo blizu, niti s helikopterjem se nismo mogli približati. Je bila megla pregosta,« pove Brane Povše, načelnik postaje GRSZ Celje. Solčavskim gasilcem je pozneje ogenj le uspelo omejiti, da se ni razširil po območju, včeraj pa so na Okrešelj prispeli še kriminalisti. »Nič konkretnega še niso ugotovili. Predvidevajo, da bi lahko šlo za napako v električni napeljavi,« razmišlja Povše. Vzroke za požar običajno ugotavljajo po več mesecev in bržčas bodo priprave na postavitev novega zavetišča že precej daleč, preden bodo uradno objavili vzrok.
V hipu ob vse
Reševalci so v hipu izgubili vse. Ostali so brez objekta, v katerem so se med reševanjem ali ob vajah zbirali in dogovarjali o strategiji. V celoti so zgoreli oprema, inventar, ležišča, uničena sta kuhinja in skladišče reševalne opreme. »Težko bi na hitro ocenjeval škodo. Samo reševalne opreme je bilo za okoli 10.000 evrov, vse drugo je bilo vredno od 35 do 40 tisočakov. Bolj me skrbi, koliko bo stala izgradnja enakega objekta na tej lokaciji. Strošek bo visok že zaradi samega transporta,« ocenjuje Povše. Reševalci se bodo s Planinskim društvom Celje, ki ima v bližini svojo kočo, poskusili dogovoriti, da jim odstopijo prostor za najnujnejše primere, vsaj za shranjevanje reševalne opreme, ki jo želijo s pomočjo slovenske gorske reševalne zveze čim hitreje nadomestiti. Zelo veseli bodo, če jim bo nov objekt uspelo zgradili v dveh letih, dotlej se bodo morali nekako znajti. S planinskimi postojankami si namreč ne morejo pomagati. Pozimi so namreč zaprte. Če reševalce prehiti noč, se zatečejo v zavetišče in naslednjega dne nadaljujejo reševalno akcijo.
Zgodovina zavetišča na Okrešlju
V začetku prejšnjega stoletja so v skali postavili pastirsko kočo. Uporabljali so jo pastirji, ki so na Okrešlju pasli živino. Jugoslovanski graničarji so objekt uporabljali za nadzor meje z Avstrijo, v šestdesetih letih pa je vojska tod nameravala zgraditi karavlo, čemur pa so celjski planinci nasprotovali. Dogovorili so se, da zavetišče z doplačilom odstopijo tedanji JLA, reševalci pa so v zameno dobili staro pastirsko kočo. Obnovili so jo in preuredili v zavetišče. Leta 1962, ob 50. obletnici ustanovitve slovenske gorske reševalne službe, so ga slovesno predali namenu. To je bilo prvo tovrstno zavetišče na območju nekdanje skupne države. Že naslednjo zimo ga je poškodoval plaz in znova so ga morali obnoviti.
