GORJUŠE – »Da, tožil bom državo Slovenijo zaradi diskriminacije. In še vsega drugega. Odobrena mi je bila brezplačna pravna pomoč, izbral bom enega najboljših odvetnikov pri nas in šel v boj za svoj prav. Ne bom se predal, to sem obljubil vsem Slovenkam in Slovencem. Besedo vedno držim!« je odločen Darko Küzmič, ki so mu pred dvema letoma bohinjski dom zravnali z zemljo.
Pod začasno občinsko streho na Gorjušah nam je povedal, kaj je počel v mesecih brez hiše. »Postal sem stalen gost parlamenta, vendar se poslanci prav vseh parlamentarnih strank izogibajo tematiki črnih gradenj kot hudič križa. Tako tisti od prej kot tile novi predstavniki ljudstva. Bil sem na nujni seji Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Imel sem pripravljen govor za poslance pred razpravo o predlogu zakona o spremembi Zakona o graditvi objektov ZGO-1F, ki je bil tretiran kot nujni postopek. Procesno so me utišali, javnost o tem ne ve praktično nič. Predstavniki ljudstva so me zatajili!«
Politično zrežirano
Küzmič je lani tako rekoč izginil, a kot pravi, si je vzel leto dni časa in se vrgel v raziskovanje svojega primera: »Nisem šel z glavo skozi zid, čeprav sem zaradi sramote, ki so mi jo zakuhali, zaznamovan do smrti. Zgodbo bom peljal do konca. Oseba, ki je podpisala odlok o rušenju, in inšpektorji, ki niso prepoznali realnosti trenutka, bodo uvideli, da ima življenje več plati. Razkril bom, kdo vse je prejemal podkupnine in speljal postopke rušenja velikim črnograditeljem v smer mojega skromnega doma!«
Küzmič pojasnjuje: »Rušenje je bilo politično zrežirano. Odgovorni so par mesecev prej vedeli, da bo padla moja lesena hiška in ne kakšna graščina velikih živin, ki še danes stojijo. Dva tedna pred rušenjem so obmolknili telefoni mojih prijateljev, mojih nekdaj nadrejenih in tistih politikov, ki sem jih zakrival v njihovih svinjarijah, ki so jih počeli v mladinskem domu v Bohinju, kjer sem bil zaposlen.«
Kot govor na pogrebu
Darko je danes uničen. Za njim je težko obdobje: »Ti, ki so zakuhali to, kar sem izkusil, si ne zaslužijo tega, da hodijo po slovenski zemlji! Država, ki ni prepoznala trenutka in daje zavetje velikim črnograditeljem, bo tožena. Ne le ona, tudi posamezniki, ki so bili aktivni pri mojem rušenju, bodo prejeli vabila na zatožno klop. Nikomur v življenju nisem hotel škodovati, a naj taki občutijo, kaj pomeni trpeti. Danes nimam nič, čisto nič otipljivega. Imam pa moč, argumente, dokaze in toliko vprašanj, na katera se bo moralo odgovoriti. Ko sem hotel urediti pošteno, sem izpadel največja budala. Pri milem Bogu, nimam kaj lagati!«
Nato med vrsticami razkrije leto dni anonimnosti: »Na sodišče ne bom nesel le svoje besede, temveč tudi pisno dokumentacijo, za katero sem prepričan, da se je nekateri zelo bojijo. Kaj imam v rokah, kakšne grehe določenih funkcionarjev imam na papirju in kje imam to deponirano, s tem naj si razbijajo glavo tisti, ki so v tej godlji pridno vihteli kuhalnico in me vsake toliko z njo udarili po buči.«
Darko Küzmič ne odgovori na naša vprašanja o adutih, ki jih ima pripravljene za sodišče. Le toliko izda: »Uničili so mi življenje, ampak bogovi na zemlji se naj zavedajo, da je njihove igre konec, da se začne moja epizoda.«
Potem sklene: »Človeka ni težko spraviti pod rušo. V igri so milijonski zneski, zato se lahko zgoditi, da se bo epilog moje življenjske tragedije prebral kot govor na mojem pogrebu.« Mar to pomeni, da so mu že grozili s smrtjo? Küzmič: »Ne le enkrat!«
Darko in nihče več
Pred naletom pooblaščenih inšpektorjev in gradbenikov, ki jih je varovalo okoli štirideset policistov, je na začetku novembra 2013 padla trdnjava malega človeka. Skromna lesena hišica, stisnjena pod reber ob Bohinjskem jezeru, skrita očem in nemoteča: ne za domačine, ne za turiste, ne za naravo Triglavskega narodnega parka, ne za bohinjsko infrastrukturo. Trdili smo tedaj in o tem smo prepričani še danes: pred očmi vseh Slovencev se je zgodila velika sramota.
Za nekdanjim domom Zveze socialistične mladine Slovenije v Ribčevem Lazu je od leta 1963 stalo skupno 11 bungalovov. Eden od teh je v 80. letih prejšnjega stoletja postal Küzmičev dom. Ni ga zgradil on, na električno in komunalno omrežje ga ni priključil sam. Niti hišne številke ni navijačil s svojo roko, ampak je to storila država 20 let prej, preden mu je ta ista država dovolila vselitev, ker mu je po pogodbi o zaposlitvi to pripadalo.
Küzmič je bil na dan rušenja ponižan in nebogljen. Po tistem, ko je pojedel zadnji, skromni zajtrk pod streho, ki je zvečer ni bilo več, je moral pod vedro nebo. Hiška je padla 5. novembra 2013, dva dneva pozneje je imel Darko 60. rojstni dan. Manj kot teden dni od rušenja je takratni resorni minister Samo Omerzel sporočil, da si veliki črnograditelji, bogati in vplivni, lahko oddahnejo. Država menda ni imela več sredstev za delo inšpekcijskih služb. »Res je, da je zmanjkalo denarja za inšpekcijo glede rušenja. Težko rečem, ali bomo imeli sredstva, v tem trenutku pa je odgovor bolj ne kot da,« je govoril minister v potem (pro)padli vladi Alenke Bratušek. Ekspresno je omenjena vlada sprejela novelo zakona o graditvi objektov, ki naj bi omogočila leto dni odloga rušenja črnih gradenj tistim, ki so že prejeli odločbo inšpekcije o rušenju. No, že leta 2015 smo, imamo vlado Mira Cerarja, a ni zaslediti informacij o tem, da bi se inšpektorji spet začeli zaletavati v črne gradnje, ki jih je po nekaterih informacijah v Sloveniji 9000, po nekaterih, bolj verjetnih, pa kar 30.000.
Evropa: Pravica do doma
Evropsko sodišče za človekove pravice je precej pred rušenjem Küzmičeve hiške v Bohinju pri primeru Jordanov (Bolgarija) sprejelo stališče, da mora zakonodaja članic Evropske unije pri uzakonjanju inšpekcijskih ukrepov pri nelegalnih gradnjah upoštevati pravico vsakogar njegovega doma. »Meni so rušili dom. Ne nekega vikenda, zidanice, sušilnice sadja ali neke za lase privlečene ekokmetije. Torej? Sem ali nisem diskriminiran, če država Slovenija ni upoštevala Evropskega sodišča za človekove pravice?« javno sprašuje Darko Küzmič. Na sodišče bom nesel dokumentacijo, za katero sem prepričan, da se je nekateri zelo bojijo.
