Pomagal skriti Juretovo truplo, a ga je preveč pekla vest

NOVO MESTO – »Dobri dve leti sem molčal zaradi strahu, bal sem se zase in za bližnje, strah me je bilo Mirana Pluta in še vedno se ga bojim, čeprav je v zaporu, ker ima po Sloveniji široko mrežo. Po dveh letih pa sem spregovoril, ker sem dobil strokovno pomoč odvetnika, in ko sem povedal, kar me je ves čas težilo, mi je odleglo. Če bi se dalo čas zavrteti nazaj, bi dogodek zagotovo popravil,« je na novomeškem sodišču dejal Tomaž Kristan iz Prapreč pri Straži, ki bo čez nekaj dni dopolnil 26 let.

Dve leti in tri mesece je v sebi nosil skrivnost, ki ga je razjedala. Vedel je namreč, kje je truplo prijatelja Jureta Erjavca, ki je skrivnostno izginil 25. februarja 2012. Pa je molčal. Ni si upal spregovoriti, bil naj bi pod pritiskom drugega prijatelja Mirana Pluta, ki je hladnokrvno, zaradi denarja, sredi noči, v temnem gozdu pri Podljubnu, štirikrat v hrbet z razdalje enega do treh metrov ustrelil Jureta. Pa ne le to, trupla se je znebil, kot bi sledil najbolj črnemu scenariju. Odpeljal ga je do zapuščenega zajetja vode ob opuščeni zidanici pri Suhorju, še prej pa ga je zavil v folijo, ki jo je imel v avtu. In pokrov vodnjaka zaklenil s ključavnico. »Tomaž Kristan je s skrivanjem sledi pomagal storilcu umora, da ga ne bi odkrili. Jureta Erjavca je ustrelil Miran Plut, Kristan pa je zavestno pomagal naložiti truplo in ga pomagal skriti. Ovila sta ga s plastično folijo in ga odvrgla v vodnjak pri Suhorju, kamor sta vrgla tudi Juretovo kapo in copat. Kristan je tako pomagal Plutu skriti truplo, da Pluta ne bi odkrili, da je umoril Jureta Erjavca,« je nizala očitke iz obtožnice tožilka Vesna Fink, ki je Kristanu očitala storitev kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja, za kar je zagrožena kazen zapora do petih let.

Truplo v vodnjak, telefon v Krko

»Priznam krivdo in sprejemam kazen,« je dejal Kristan. Njegov odvetnik Sonny Beronja in tožilstvo sta že pred predobravnavnim narokom dosegla dogovor: kazen je eno leto zapora, ki pa se bo izvršila tako, da bo moral Kristan v dveh letih opraviti 730 ur dela v splošno korist. Mu je pa sodnik Boštjan Kovič požugal, da je bilo tožilstvo milostno, a z razlogom, ne le zaradi dejstva, da ni bil še nikoli kaznovan, temveč predvsem zato, ker je prav on pomagal razvozlati skrivnostno izginotje Jureta Erjavca. Koliko časa bi bilo zajetje vode Juretov skrivni grob, ki ga je mesece iskala vsa država, njegovi domači pa so več kot dve leti v negotovosti upali in trepetali, da je morda še živ, lahko le ugibamo. Če ne bi konec maja 2014 prav Kristan pod težo slabe vesti le spregovoril. Najel si je odvetnika in se odpravil na tožilstvo. Priznal je, da ve, kje je Juretovo truplo, in zelo natančno opisal dogajanje kritične noči. Kar pet ur je govoril in razlagal, in ko so šli policisti po sledeh njegove šokantne izpovedi, so lahko le nemočno ugotovili, da je vse, kar je govoril, res. Da je Juretovo truplo v vodnjaku.

Kaj se je torej dogajalo 25. februarja 2012, ko je neznano kam izginil 22-letni Jure? Tistega poznega večera so se Jure, Miran in Tomaž odpeljali proti Vrhu pri Velikem Podljubnu, in zapeljali v gozd med Birčno vasjo in Velikim Podljubnom. Miran naj bi Tomažu, ki je vozil, rekel, naj ustavi, Juretu pa, da gresta skupaj nekaj pogledat, šlo naj bi za skrivališče droge v gozdu. Kot je povedal Tomaž, se je voznik z avtom odpeljal nekoliko stran, takrat pa je bilo slišati nekaj strelov. Miran je Tomažu po telefonu povedal, kaj je storil. Skupaj sta se vrnila v Novo mesto po Miranov avto, v prtljažnik, v katerem je bilo pogrnjeno šotorsko krilo, sta naložila v folijo zavito truplo. Proti Beli krajini sta se peljala z dvema avtoma, spredaj Tomaž, če bi bili ob cesti policisti, zadaj Miran, ki je očitno že vnaprej načrtoval, kje se bo rešil trupla. Zidanica in zbiralnik vode sta bila namreč zapuščena. Ko sta se znebila posmrtnih ostankov, se je moral Kristan po Plutovih navodilih znebiti tudi Juretovega telefona, vrgel ga je v Krko, je pa imel Plut Kristana ves čas po umoru v šahu. V obsežni kriminalistični preiskavi sta bila namreč tudi onadva večkrat zaslišana, saj je bilo znano, da sta bila usodnega večera v Juretovi družbi.

Miran Plut je na sodišču Tomaževo izpoved označil za lažno, potrdil je, da so bili tistega večera res skupaj, sicer pa da ni vešč rokovanja z orožjem, nikoli ni imel ne orožja ne streliva, tudi tistega večera pri sebi ni imel orožja, in jasno je povedal, da ni on tisti, ki je ustrelil Jureta Erjavca, saj se je od Jureta poslovil že prej, ko so ga peljali domov zaradi glavobola. A s svojim pričanjem ni prepričal ne senata okrožnega sodišča in ne višjih sodnikov. Čeprav je tožilec Bojan Avbar zanj predlagal 30 let zapora, je bil na prvostopenjskem obsojen na 25 let, višje sodišče pa mu je kazen za dve leti znižalo. Sodba je pravnomočna, je pa Plut z odvetnikom Milanom Vajdo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in upa na obnovo postopka, saj vztraja, da on ni ustrelil Jureta.

A to ni Plutov edini greh. Zdaj, ko je zaprt in se mu odhod na prostost obeta daljnega leta 2037, se mora zagovarjati še za serijo vlomov v lokale, ki naj bi jih zagrešil v jeseni 2010, pred dobrimi petimi leti torej, žal pa lahko ob tem le ugotavljamo, kako bi se zapeljalo njegovo življenje, če bi bili organi pregona bolj ažurni in bi ga pred roko pravice zaradi vlomov v lokale postavili prej. Bi bil Jure Erjavec še živ?