Pomagal košarkarjem NBA, potem so ga oropali

LJUBLJANA – Kletvice, ki jo je izrekel sredi svoje klinike, na tem mestu sicer ne bomo zapisali. Smo pa takoj izluščili: dr. Mitja Bračič je utrpel dejansko ogromno izgubo, ta je celo nacionalnega pomena!

Pred tremi tedni se je ravno vrnil z one strani Atlantskega oceana, kjer deluje kot svetovalec za telesno pripravo in diagnostiko pri vrhunskem košarkarskem klubu iz Portlanda. Očitno je znal njihove težave res dobro in natančno diagnosticirati, saj oregonsko moštvo zdaj igra – naravnost izjemno v končnici. Zanj je Bračič stiskal pesti gotovo tudi na praznični dan, upajoč, da bi njegovim varovancem vendarle uspelo preskočiti nasprotnike iz Kalifornije ter se uvrstiti v polfinale.

Naj omenimo, da so tudi to pot (v zgodnjih jutranjih urah po evropskem času) igrali zares izvrstno in v gosteh premagali Clippers s 108 : 98! Medtem ko sta tako blestela C. J. McCollum (27 točk) in Damian Lillard (22 točk), pa se je na Bratovševi ploščadi zgodilo nekaj, zaradi česar je Mitja Bračič pripravljen celo razpisati nagrado. Dogajalo se je torej v zgodnjem prazničnem jutru.

Razbita šipa

Mitja Bračič je pravzaprav ves prejšnji dan preždel na svoji kliniki, kjer se kot doktor kinezioloških znanosti ukvarja s športno diagnostiko in na tem področju mu tudi v svetovnem merilu dejansko ni para. Domov se je napotil – šele zvečer. In sploh prvič doslej (!), odkar se ukvarja z znanstveno obravnavo pripravljenosti pri vrhunskih športnikih, naložil vso tisto dragoceno opremo v prtljažnik svojega novega vozila, komaj dober mesec dni starega in dizelskega renaulta scenica, menda za roparje izjemno privlačnega, je šele pozneje izvedel.

Vso to opremo, vredno več kot 40.000 evrov, je naložil zato, ker bi se moral že v sredo zjutraj skupaj z njo pojaviti v šišenskem Športnem društvu GIB in tam opraviti testiranje najboljših mladih reprezentantov v judu. To testiranje pa je odpadlo natanko v tistem trenutku, ko je Mitja Bračič prispel do parkirišča, bilo je približno ob osmi uri zjutraj, in se samo še prijel za glavo. Čeprav je dobro vedel, kje je prejšnji večer parkiral svoje vozilo, je šel sistematično še enkrat naokrog, a bilo je zaman. Vozila z opremo preprosto ni bilo! Na tleh je našel le delec šipe, ki je bila razbita s sopotnikove strani.

»Veste, avto že lahko pogrešam, opreme pač ne!« je še enkrat ponovil »mizar, ki so mu vzeli stroje in orodje«, ter razgrnil, kaj tako dragocenega so roparji (za katere je trdno prepričan, da jih je zamikal izključno avtomobil, in ne oprema) vzeli s seboj. Bračič ne verjame, da bi bila na delu, recimo ji, športno-mafijska združba, ki bi tako hlepela po njegovi opremi in podatkih, v katerih je zgoščeno njegovo desetletno ukvarjanje s športno znanostjo.

Ukradeni zaklad

Roparji so v tistem (pomotoma) z avtom vred odpeljali: analizator telesne sestave (v vrednosti okoli 5000 evrov), fotocelice, s katerimi Bračič meri hitrost in agilnost, pa specialne, kar okoli 20.000 evrov vredne železne plošče, s katerimi meri eksplozivno moč športnikovih nog, prav takšno vrednost ima tudi sistem tenzimiografije, s katerim pregleduje mišičevje, tatovi pa so vzeli še računalnik, v katerem je 5000 evrov vreden software. »Lahko rečem,« je v tistem podčrtal Bračič, »da je odtlej v njihovih rokah knowhow, plod desetletnih raziskav in dela in razvoja …« Ko je pomislil na dejstvo, da je zaradi tega bednega ropa v zrak izpuhtelo desetletje njegovega raziskovanja, ga je obšla zona.

»Veste, ta oprema je nacionalnega pomena!« je poudaril (tudi) v luči bližajočih se olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Z njo so prišli na višjo raven številni judoisti, atleti, košarkarji, ne nazadnje tudi smučarski skakalci in še mnogi drugi.

Na srečo njegovo delo cenijo njegovi poslovni partnerji, ki mu bodo, to že ve, priskočili na pomoč: nekaj pripomočkov bo dobil po znižani ceni, nekaj na izposojo.

Vrnite mu opremo!

Tolaži ga dejstvo, da je vsa ukradena roba izsledljiva po serijskih številkah in kodah v programski opremi. V Sloveniji se poleg njega s tovrstno znanostjo ukvarjata le še fakulteta za šport in Univerza na Primorskem.

Bračič prav tako upa, da so bili tatovi – Slovenci. »Če so bili to Romuni ali Bolgari, te opreme ne bom več videl …« Glede na to, da je vse prihranke vložil v svojo kliniko, bo treba v nov kredit. Jezo, ki je brbotala v njegovi duši, smo zato predobro razumeli.

In ne le priprave za poletne olimpijske igre v Riu, tudi tiste zimske, v Južni Koreji 2018 in na Kitajskem 2022, ko bo Bračič sodeloval s kitajsko smučarsko reprezentanco, se bodo že kmalu začele.

Kar pa prebrisane in hitropotezne tatiče res prav malo briga. Pomembno, da imajo oni to vozilo. Zato naj na tem mestu apeliramo, da Bračiču, če imajo kaj sočutja do slovenskega športa in športnikov, le vrnejo njegovo opremo, s katero si tako in tako ne bodo imeli kaj pomagati!