LJUBLJANA – »Če je Matej Markovič srce celotne akcije, je Matej Štivan desna aorta. Organizacija, animacija, logistika, transport, vrtenje muzike, plesanje polke na strehi avtodoma. Verjetno ni stvari, ki je ni počel v teh 78 urah,« so pred dnevi zapisali avtorji na facebookovem profilu humanitarne akcije Srce Sloveniji, ki si niti v sanjah niso predstavljali, da bodo že čez slabih štirinajst dni ostali brez ljubljenega in srčnega sodelavca. Lahko bi rekli, da so z omenjenim stavkom o Štivanu povedali prav vse, saj, kot nam je dejal njegov dobri prijatelj Matej Markovič, ki je v 72 urah preplaval, prekolesaril in pretekel Slovenijo, in sicer le z enim namenom, da bo čim več otrok dobilo šolske potrebščine, ki jim jih starši ne morejo kupiti, je prav on zaslužen za to, da je projekt Srce Sloveniji zaživel.
»Od začetka do konca je bil gonilna sila vseh projektov,« se spominja Markovič, ki je, ko je izvedel, da je v včerajšnji jutranji prometni nesreči na Dunajski cesti v Ljubljani življenje izgubil prav on, na svojem profilu na facebooku zapisal: »Dragi moj srčni prijatelj, uživaj med angelčki. Vem, da ti je zgoraj lepo, da imaš svoj srčni nasmeh na obrazu in da boš od zgoraj pazil na nas. Rad te imam in nikoli te ne bom pozabil.« Markovič nadaljuje, kako je Štivan, ko je slišal za njegovo idejo o projektu Srce Slovenije, takoj pljunil v roke in uredil vse, da je lahko začela delovati humanitarna akcija, s katero so do zdaj pomagali že 850 otrokom pri nakupu šolskih potrebščin. »Imel je zelo veliko srce in najprej je pomagal vsem drugim, šele na koncu pa je poskrbel zase. Bil je zelo aktiven tudi pri Anini zvezdici,« še pravi sogovornik, ki kar ne more verjeti, da se je prijateljeva življenjska pot končala tako tragično.
Avtobus mu je zaprl pot
Včeraj okoli sedme ure zjutraj se je 46-letni Štivan z motorjem peljal v službo po Dunajski cesti proti Črnučam, medtem pa je na križišču pred poslovno stavbo AMZS voznik avtobusa LPP, ki je vozil proti središču mesta, z Dunajske zavijal levo v Baragovo ulico in nesrečnemu Mateju zaprl pot. Ta se je seveda hotel trku izogniti in je začel zavirati, a se je, kot so sporočili s PU Ljubljana, prevrnil, z motorjem drsel po vozišču ter trčil v avtobus. Dobil je tako hude poškodbe, da je na kraju nesreče umrl. »Žal je bil splet okoliščin tak, da nesreče ni mogel preprečiti,« nadaljuje Markovič. »Kjer koli je bil, vedno je pomagal. Bil je res srčen človek,« doda.
Soimenjaka je sicer spoznal pred kakšnim letom in od takrat sta bila dobra prijatelja, saj ju je združila tudi želja, da nesebično pomagata drugim. »Rad je imel življenje in zelo rad je bil med ljudmi,« se spominja Markovič. Na spletu se medtem kar vrstijo zapisi njegovih prijateljev in znancev. »Sploh ne morem verjeti!!! Tvojega smeha ne bom nikoli pozabil!« je denimo zapisal Nejc, Mitja pa se mu je zahvalil za vse in dodal, da je zelo ponosen na to, da ga je poznal. Prijatelj Aleksander se ga bo, čeprav se nista dolgo poznala, spominjal po pozitivnosti in srčnosti, s katerima je pustil pečat v njihovih življenjih. Z zapisom: »Odšel je velik človek s še večjim srcem. Trenutek, ko se čas ustavi in ne najdeš prave besede. Matej, hvala za vse,« pa so se od njega poslovili tudi prijatelji projekta Srce Slovenije. Štivan, kot nam je še povedal Markovič, se je zelo rad udeleževal meditacij. Še v sredo zvečer se je na svojem profilu na facebooku zahvalil prijatelju Zoranu za njegove velike besede na meditaciji. »Vztrajnost in NE trma je pot do uspeha,« je sporočil Zoranu in dodal, da je bilo tudi tokrat nepozabno.
Žalujejo tudi sodelavci
Matej je bil sicer zelo uspešen tudi na poklicnem področju. V trzinskem podjetju Plastika Repovž je bil vodja komerciale in je skrbel za vse, od nabave do prodaje. Lastnik in direktor tega družinskega podjetja Ervin Repovž pravi, da je bil na svojem področju »pravi stari maček«. »Z odprtostjo, poštenostjo in korektnostjo je bil priljubljen in spoštovan tudi med poslovnimi partnerji,« pravi Repovž in dodaja, da bo tudi zaposlenim vedno ostal v spominu kot oseba z zelo velikim srcem in kot zares velik prijatelj. »Našemu malemu kolektivu je veliko dal, tako v poslovnih kot medčloveških odnosih,« še pravi sogovornik, ki med pogovorom kar ni mogel skriti žalosti ob izgubi sodelavca in prijatelja. »Imel je velik krog prijateljev in težko bi našli človeka, ki bi o njem lahko povedal kaj slabega.«