Polni življenja odšli na zabavo, na poti domov umrli na cesti

LITIJA, LJUBLJANA – Lokal Čižo nad litijsko gimnazijo je ob sobotah sicer zaprt, tokrat pa se je že navsezgodaj zbrala skupinica osmih prijateljev in prijateljic, vsi objokani, vsi z glavami navzdol. Poklical in zbobnal jih je lastnik lokala Simon Vrhovec. Tudi po preostalih litijskih kafičih je to jutro vladala smrtna tišina; tragična novica je bliskovito zakrožila.

»Zjutraj, ko sem slišal za to novico, sem pomislil, da se kdo norčuje!« Potem je globoko vdihnil in izdavil: »Pa saj to ne more biti res!« Njegov obraz je bil žalosten, na njem je bilo mogoče opaziti tudi nešteto očitajočih in (še) neodgovorjenih vprašanj. Zakaj, čemu, le kako, zaboga?!

Simon se je zazrl proti najbolj priljubljenemu kotičku ob zadnji steni in ob šanku, kjer sta navadno sedeli in klepetali daleč najboljši prijateljici 20-letna Adela Delić in leto mlajša Petra Lepičnik, vedri, prijetni in energični domačinki, nekoč sošolki, vmes je ena padla in počakala drugo, Adelin bratranec je bil Petrin fant, zato je ta večkrat tudi prespala pri Adeli.

Adela je dve leti stregla pri Čižu, Petra zgolj parkrat. Radi so ju imeli.

Kolikokrat je Simonova mati Frančiška, kličejo jo Fani, ki je bila stalnim gostom kot nekakšna nadomestna mati, rotila in se ponavljala: »Prosim vas, ne hodite nikamor, sploh pa ne v tisto Ljubljano!« Upravičeno se je bala.

Nečakinjo učil voziti

Lojze Černe se je ravno vračal z nočnega šihta. Daniti se je začelo. Varnostnik se je peljal po ljubljanski obvoznici in na križišču, kjer gre šmartinka nad obvoznico, zagledal utripajoče modre luči, toliko jih še ni videl na kupu. Še zadnjič se je začudeno zazrl in peljal naprej. Kakšni dve uri prej, ob petih zjutraj, se je namreč na tistem kraju zgodila huda prometna nesreča! Po radiu so sporočili, da je voznik belega kombija VW transporter vozil po Šmartinski cesti proti Šentjakobu in v križišču zapeljal v rdečo luč. V tistem je z njegove desne pripeljal 58-letni voznik tovornjaka scania in silovito trčil v desno stran vozila. Kombi je začelo po trku tako zanašati, da je očitno nepripete potnike takoj pometalo iz vozila. Dve sta zaradi hudih telesnih poškodb umrli že na kraju nesreče, tretji pa se po zadnjih podatkih še bori za življenje.

Ko je prišel domov, je šel Lojze po napornem delu seveda počivat, še slutil pa ni, da je prav na tistem kraju takrat izgubil nečakinjo Petro. Nečakinjo, ki jo je med drugim naučil voziti.

Prava levinja

Le dve nadstropji nižje je Ivanka preživljala najhujšo mogočo nočno moro. Takšno jutro bi ob takšni novici vsakdo najraje izbrisal, uničil, zažgal, čas zavrtel nazaj in začel znova. Za žalujočo mizo jo je v neizmerni žalosti podpiralo ožje sorodstvo, zraven sta sedeli hčerki Špela in Anja. Na vsake toliko časa se je zazrla proti vratom. »Še vedno jo čakam, da se prikaže na vratih … Nisem še dojela ... čakam jo … samo da pride.«

V petek ob enajstih zvečer jo je nazadnje videla. »Rekla mi je, da gre v bližnji kafič. Dala sem ji nekaj drobiža, za čike pa za eno pijačko,« je iskala še tisto zadnjo sličico svoje Petre.

»Poglej, to je bila naša Petra!« je nekdo pokazal fotografijo punčke, ki je prehitro odšla.

»Glej, čisti oči!« je dejala objokana Ivanka.

Vsi so se strinjali z Anjo, da tako tople in prijetne osebe, kakršna je bila Petra, ki je s svojo pozitivno energijo oplajala tudi vse druge, ki se je sicer še malo iskala, a je bila prava levinja, dobrosrčna, razigrana in vesela, »pa tudi uporniška,« kot je sredi solz poudarila njena mlajša sestrica Špela, da, prav vsi so se strinjali, da takšne osebe ne bodo nikoli več imeli!

Ivanka bi si najraje očitala, pa si resnično ne sme, da je ni še pravi čas prestregla in svoji 19-letnici preprečila ta izlet v to neznano petkovo noč. »Ko je šla čez vrata, sem jo vprašala: 'Ti, kdaj prideš, veš, zjutraj bomo malo pospravljali!'« Za nameček so hotele ravno včeraj za nekaj dni v Zreče, v toplice. »Da bi bili končno spet skupaj. Že tako dolgo nismo šle kam. Da bi bile končno spet kot družina ...« Od smrti očeta Bojana, dolgoletnega direktorja ljubljanskega podjetja Žale, so bile pravzaprav le enkrat skupaj, pa še takrat so morale že naslednji dan domov, saj je vnukinja dobila visoko vročino.

»Saj pridem kmalu, ne skrbi, do jutra bom že doma!« so bile zadnje Petrine besede, ki jih je izrekla svoji mamici.

Ta kruta usoda

Ne le Ivanka, tudi Anja je podoživljala kalvarijo. Pred dnevi sta z 10 let mlajšo sestrico ravno razpravljali, katero obleko bi morala imeti na maturancu, ki se je nezadržno bližal. »Prav danes (v soboto, op. a.) bi morala po trgovinah,« je dejala Anja, mamica dveh otročičkov, ki zdaj prebiva v Ljubljani. »Še včeraj sem jo klicala,« je zahlipala. »Hotela sem jo samo vprašati, ali bi šli mogoče skupaj v Ljubljano, da bi prespala pri meni. A sva se zgrešili, saj je bila ravno na plesnih vajah ...«

Ni jima bilo usojeno. Usoda je hotela, da si izbere neko drugo in neko drugačno pot.

Domači niso vedeli, da je šla v Ljubljano. Niti s kom.

»Jaz sem mislila, da gre res v bližnji kafič!« je dejala Ivanka, potem ko je izvedela, da se je odpravila v Ljubljano, in potem ko je izvedela, da je šla z Adelo in da je bil zraven še 28-letni Jasmin Topčagić. To je bilo na moč čudno tudi Petrinemu bratrancu Davidu, ki je bil nekoč njegov sošolec.

»Meni je ful čudno, da ga je poznala, veš, on je star kot jaz, glej, ne vem, od kje bi se poznala ...« Tedaj niti David ni več zdržal. Žalost je bila premočna.

Ko je izvedel, da je Jasmin v petek praznoval 28. rojstni dan, je bilo vsem zbranim veliko bolj jasno. Vsaj vedeli so, zakaj je njihovo punčko tako gnalo v Ljubljano.

»Je bila Adela vaša hčerka?«

»Slišal sem, da se je fant že zbudil. Hvala bogu, da se je,« so bile prve besede Adelinega očeta Suada Delića, ki smo ga dan po tragediji obiskali pred njegovo družinsko hišo le nekaj metrov stran od lokala Čižo. Ves obupan in prizadet je stal pred hišo, v katero se je družina vselila pred skoraj tremi leti. Na to kaže zapisani datum (24. 4. 2010) na vhodnih vratih v garažo za hišo, ki ga je takrat zapisala Adela. Zato, kot je povedala njena sestra Elma, da bodo vsi vedeli, kdaj so se priselili. Pri Delićevih sobotnega dopoldneva, ko je na njihova vrata potrkala policija in sporočila, da je Adela umrla v prometni nesreči, nikoli ne bodo pozabili. »Za nas je bil to zelo velik šok,« začne pripovedovati Suad, ki je bil nad odnosom policije zelo prizadet. »Pa še policija – hvala jim. Pridem na vrata in policistka je direktno povedala: 'Ali je bila Adela vaša hčerka?' Odvrnem ji, ja, je bila. 'Umrla je v prometni nesreči.' Čisto tako je rekla,« se spominja Suad, ki je od policistov pričakoval vsaj malo sočutja. »Takoj sem letel gor v sobo pogledat njeno posteljo. Sem mislil, da spi ona, v resnici je tam spala njena teta. Potem sem jo poklical po telefonu in se ni oglasila. Telefon je pustila doma,« obupano pripoveduje Suad in dodaja, da ga zelo skrbi za njegovo ženo, ki je Adelino smrt, razumljivo, zelo slabo prenesla. »Čez 10, 15 minut, ko se je začela žena tresti, je policistka vprašala, ali pokličemo rešilca. Žena je bila že prej bolna in je zaradi živcev jemala tablete.«

Z najlepšim fantom v Litiji

Hčerko je, kot se spominja, nazadnje videl v petek zvečer. Ob enajstih zvečer je rekla, da gre ven v gostilno, in dodala, da bo kmalu doma. Res se je vrnila in eni izmed tet povedala, da »gre ven z enim fantom, najlepšim v Litiji«. Pri vsem skupaj je zanimivo to, da sprva sploh ni hotela iti ven, ampak je hotela izpolniti željo najboljši prijateljici Petri, ki je menda komaj čakala, da gre v Ljubljano, saj se zunaj ni zabavala že štiri mesece. Da sta bili Petra in Adela zelo dobri prijateljici, sta nam povedali tudi Elma in Safija. »Petra mi je bila kot sestra,« pravi Elma, Suadova sestra Safija pa dodaja: »Petra je bila tukaj kot doma. Vedno sta bili skupaj.« Adela je bila sicer zelo ponosna na svojo družino, tako da je, kot je povedala Safija, vedno govorila, da bo, četudi se bo poročila, ohranila priimek Delić. »Jaz sem Delićeva. Moram biti očijev sin. Jaz bom vedno Delićeva,« se Adelinih besed še spominja teta Safija.

Zanimala se je za kriminalistiko

20-letna Adela, ki je imela v osnovni šoli same petke in ki je hotela po končani srednji šoli v Mariboru študirati kriminalistiko, kot nam je povedal njen oče, je bila med sošolci in domačimi zelo priljubljena. O njej nihče ne more povedati nič slabega. Najmlajši sestrici Elmi je bila kot druga mamica, z občasnim delom v lokalu Čižo in Art Cafeju je hotela čim prej postati samostojna in sama služiti denar. V veliko pomoč je bila tudi svoji mami. »To se je zgodilo in moramo ostati močni. Če bi bil to problematičen otrok, bi rekli, evo: to, kar človek išče, tudi najde,« dodaja Safija, Suad pa ob tem v solzah pripomni: »To ni bolečina, to je praznina. Čisto prazen se počutim, samo glava me boli. Jaz nikogar ne krivim. To je moralo tako biti. Tako je očitno zapisano. Praznina pa ostane.«

Suad in Elma sta nam ob koncu obiska pokazala še Adelinega psa Marsa, ki biva v prostorni kletki za hišo. Kot nam je povedal Suad, je tudi Mars v soboto čutil, da ga Adela nikoli več ne bo peljala na sprehod, saj ves dan ni jedel. Zdelo se je, da nam je hotel to povedati tudi s svojim žalostnim tuljenjem.

Litija žaluje

Tudi Jasmin Topčagić, menda izjemno marljiv in uglajen, nazadnje zavarovalniški agent, sicer pa ekonomski tehnik, je vsako jutro prihajal v Čiža na obvezno kavo, »obvezno je moral dobiti v roke tudi Novice,« je pripomnil Simon Vrhovec. V petek je praznoval. Zelo rad je imel tudi Adelo.

»Da, videl sem ga! Tukaj je bil in tudi Adela in Petra, ne, ne, nikakor se mi ni zdel vinjen,« pravi Simon. »Od tukaj zagotovo niso šli skupaj!« še vedno ni mogel ali pa ni hotel verjeti.

Vse pa vendarle kaže na to, da je Jasmin s seboj povabil obe dekleti. V Ljubljano? Na rojstnodnevno žurko? Čudno, da ni vzel svojega passata, temveč si je izposodil kombi VW transporter, last nekega Petra. Le zakaj? Tega najbrž nihče ne ve. Niti Adelini niti Petrini svojci in niti Fani niti Simon Vrhovec. Pa saj niti ni pomembno.

Litija je žalovala. Izgubila je namreč dve ljubki dekleti, pred katerima je bila izjemna prihodnost.