LJUBLJANA – Policistka Vanja Weiss, ki je po 2. februarju 2010, ko so Sašo Baričeviča na njegovem domu v Oražnovi ulici v Ljubljani raztrgali bulmastifi, zaradi iskanja avtorja posnete fotografije žrtvinega trupla padla v milost in nemilost tedanjega komandirja višje policijske postaje Franca Marolta, od države ne bo prejela 7000 evrov. Toliko naj bi bile namreč po njenem prepričanju vredne duševne bolečine, ki jih je utrpela, potem ko je Marolt brskal po njenem telefonu, zaradi česar so bile, kot trdi, kršene njene osebnostne pravice.
V ozadju zgodbe je bila, kot že rečeno, prej omenjena fotografija, ki je zakrožila po spletu, izkazalo pa se je, da jo je posnel eden od policistov. Seveda se je nemudoma začel lov za fotografom in Marolt je, ker so bili viški policisti prvi na kraju dogodka, tudi od Weissove zahteval, naj mu izroči telefon. V pisarno jo je povabil 15. februarja tistega leta in, kot je pozneje na sodišču pripovedovala policistka, se je v tistih, zanjo grozljivih trenutkih, počutila obupano, saj je imela v galeriji tudi kočljive fotografije, a se Maroltu, ker je bil nadrejeni, ni upala upirati. »Gor sem imela osebne fotografije. Kočljive in nekočljive. Občutila sem strah in ponižanje. Nisem se upala upirati, bil je moj nadrejeni,« se je spominjala na sojenju, ki je zaradi kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave potekalo zoper Marolta, in med drugim dodala: »Prijel ga je, nekaj brskal po njem, potem mi ga je vrnil, saj očitno ni našel fotografije, in mi naročil, naj jo najdem sama. Vzela sem ga, pogledala med prejeto pošto, našla to fotografijo ter mu vrnila aparat. Spet je nekaj klikal, si zapisoval, me spraševal, kako bi poimenovala sliko, če bi jo dala na internet.«
Komandir se je na drugi strani branil, da po telefonu ni brskal oziroma da mu ga je policistka sama izročila. Weissovi je verjel, ko mu je povedala, da fotografije sploh ne bi mogla sprejeti, ker njen mobilni telefon ne premore funkcije MMS. »Potem je svoj mobilnik položila pred mene, niti pogledal ga nisem, kaj šele da bi se ga dotaknil,« je še zatrjeval. A očitno zaman, saj so si bila sodišča na koncu enotna, da je kratil policistkino pravico do zasebnosti ter kot uradna oseba storil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave, zaradi česar ga je doletela pogojna zaporna kazen.
Ni dokazala, da je imela v telefonu intimne fotografije
Marolt se je na sodišču znašel prav zaradi Weissove, saj ga je ta prijavila na tožilstvo. In glede na to, da je bila v tem delu uspešna, je bila prepričana, da ji je odprta prosta pot do sedem tisoč evrov vredne odškodnine, kolikor je v tožbi proti državi oziroma ministrstvu za notranje zadeve (kot delodajalec je ta odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njihov delavec) zahtevala na delovnem sodišču. A se je uštela.
Na začetku sojenja oktobra lani, ki je bilo v večjem delu zaprto za javnost, je njen pooblaščenec David Sluga pojasnil, da so bile proti njegovi klientki zaradi »protipravnega posega v čast in dobro ime oziroma zasebnost« povzročene duševne bolečine, ki so »intenzivno trajale vse do 22. aprila 2010, ko je Marolt zapustil svoje delovno mesto«. Da je bila od dogodka pa do odhoda nadrejenega večkrat bolniško odsotna, je po besedah odvetnika mogoče razbrati iz vpogleda v njen zdravstveni karton. Nadaljeval je, da je bil po vedenju laične tožnice razlog za odsotnost v »totalnem sesutju imunskega sistema«.
Temu je seveda pravobranilstvo vseskozi nasprotovalo in menilo, da ji odškodnina ne pripada, saj je komandirju prostovoljno izročila mobilnik. Da ji ne pripada niti evro odškodnine, je na koncu menilo tudi sodišče. Kot so pojasnili na pravobranilstvu, »tožnica ni zatrjevala, da bi škoda nastala zgolj zaradi nedopustnega pregleda njenega službenega telefona, temveč naj bi nastala, ko si je nadrejeni ogledoval njene intimne fotografije oziroma bral njena SMS-sporočila z občutljivo vsebino«. Tega, da bi komandir vse to storil, pa po prepričanju sodišča Weissovi ni uspelo dokazati, »še več, ni ji uspelo dokazati niti, da je imela v telefonu shranjene tovrstne fotografije in sporočila«. Z drugimi besedami to pomeni, da ji ni uspelo dokazati obstoja nikakršne škode. Ali bo sodba na koncu zdržala, bo odvisno od odločitve višjega delovnega sodišča, kamor se je policistka s pritožbo že obrnila.
