LJUBLJANA – Zna biti, da bo nekdanjega viškega policijskega komandirja Franca Marolta še drago stalo brskanje po zasebnosti slabo plačanih in predvsem za polnjenje proračuna odgovornih policistov. Odvetnik David Sluga je namreč potrdil, da je v imenu Maroltove žrtve, policistke Vanje Weiss, vložil odškodninsko tožbo proti notranjemu ministrstvu, več pa nam ni hotel povedati, tako da ostajamo pri naših informacijah, da Weissova zaradi Marolta od MNZ, torej države, zahteva 7000 evrov.
Zakaj bi lahko pravdanje škodovalo Maroltu, ki je zdaj zaposlen na prometnem sektorju v upravi uniformirane policije pri GPU? Ker se mu kaj lahko zgodi, da bo ob izgubljeni pravdi delodajalec tudi njemu obrnil hrbet. Večkrat je bilo že slišati, da lahko policisti v primeru svojih spodrsljajev, čeprav so bili ti storjeni po ukazu nadrejenih, le težko računajo na to, da jim bo delodajalec v oporo v dobrem in slabem. In tudi Marolta lahko doleti, da bo MNZ oziroma država ob porazu na pravdnem oddelku ljubljanskega okrajnega sodišča poskušala izgubljeno vsoto izterjati od njega prek tako imenovanega regresnega zahtevka.
»Niti pogledal ga nisem«
Da tudi v policistkino zasebnost ni posegel po svoji volji, ampak zaradi ukaza nadrejenih (ta se je glasil: »Po svojih pristojnostih razišči zadevo!«), je eks viški policijski šef zaman trdil že, ko so mu na kazenskem oddelku tega sodišča sodili po obtožbi, da je zagrešil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave.
Gre kajpak za primer veleafere, ki je izbruhnila kmalu potem, ko so bulmastifi na Oražnovi v Ljubljani (za to območje je krajevno pristojna PP Vič) do smrti oklali svojega lastnika dr. Sašo Baričeviča in je eden od policistov na prizorišču preiskave z mobilnim telefonom ovekovečil truplo, fotografija pa je že nekaj dni pozneje preplavila svetovni splet.
V tistem času viški komandir je torej na sodišču vztrajal, da so mu nadrejeni naročili, naj poskuša odkriti, kateri od policistov je avtor fotografije leta, ki je v svet ponesla resnico o tem, kaj se je zgodilo med uglednim ljubljanskim zdravnikom in njegovimi tedaj še razvpitimi psi. Tako je dal baje k sebi poklicati več uniformirancev in jih pobaral, ali jim je kaj znano v zvezi s to fotografijo in kaj. Med njimi je bila tudi Weissova. Ta mu je menda odgovorila, da so ji nekateri kolegi mrtvega Baričeviča sicer hoteli poslati, vendar ga ni mogla sprejeti, ker njen telefon ni premogel funkcije MMS. »Potem je svoj mobilnik položila pred mene, niti pogledal ga nisem, kaj šele da bi ga vzel v roke. Vzela ga je nazaj in pogovora je bilo konec,« je med kazenskim sodnim procesom govoril Marolt in dodal, da je sodni postopek del gonje proti njemu, ki sta mu jo zakuhala njegov pomočnik ter policistka, ki sta se zapletla v razmerje, pomočnikovo popuščanje tej policistki pa je slabo vplivalo na delo kolektiva, zato ju je opozoril. Kot maščevanje sta, tako njun nekdanji komandir, skovala zaroto proti njemu in v vse skupaj zvlekla tudi Weissovo.
Kar klikal in pisal
Ta je šele dolgo po pogovoru, ki je bil torej za Marolta popolnoma nedolžen, poiskala pomoč tožilstva, to pa se je odločilo prevzeti pregon in spisalo obtožni predlog, v katerem je Maroltu očitalo, da je neupravičeno pregledoval mobilni telefon Weissove in v njem iskal fotografijo Baričevičevega trupla.
Čeprav je okrajna sodnica zaslišala tudi veliko drugih viških mož in žena postave, je bilo vse od začetka jasno, da si bo končno sliko ustvarila po besednem dvoboju obeh glavnih akterjev zgodbe. Tista, ki ji jo je ponudila Weissova, pa je bila kajpak na glavo obrnjen svet v primerjavi s tistim, kar ji je govoril komandir.
Že zaradi svojega poklica bi sicer Weissova morala vedeti, da šef ne sme kar vzeti v roke njenega mobilnika ter brez njene privolitve ali odredbe preiskovalnega sodnika zlorabiti svojega uradnega položaja v njeno škodo, a je menda v strahu pred njim storila vse, kar je zahteval. »Prijel ga je, brskal po njem, potem pa mi ga vrnil, saj očitno ni našel fotografije. Rekel je, naj jo najdem sama. Našla sem jo in mu telefon vrnila. Potem je še naprej nekaj klikal, si zapisoval...« Tiste trenutke je opisovala kot čisto grozo in obup. »Gor sem imela osebne fotografije, kočljive in nekočljive. Občutila sem ponižanje. Pa se mu nisem upala upirati, bil je moj nadrejeni. Šele precej pozneje sem zbrala pogum in ga prijavila.«
Sodnica je verjela policistki, ne pa njenemu šefu, in ga obsodila na štiri mesece zapora s pogojno dobo dveh let. Pozneje je sodbo potrdilo tudi višje sodišče, Marolt pa je po naših informacijah zadnjo bilko upanja poiskal v zahtevku za varstvo zakonitosti na vrhovnem sodišču.
In čeprav vsebina njene odškodninske tožbe proti državi ni znana, je popolnoma jasno, da gre le za prepis tistega, kar smo slišali na kazenskem sojenju; kajpada s poudarkom na pretrpljenih duševnih bolečinah ljubljanske policistke Vanje Weiss.
