Policistka rešila Vilija pred smrtjo in mu bila včeraj še poročna priča

LJUBLJANA – Poročni zvonovi so v zimski idili na Ljubljanskem gradu včeraj doneli, kot že dolgo ne, ne zgodi se namreč velikokrat, da bi v zakonsko življenje pospremili zaljubljenca, ki so ju težke preizkušnje pregnale na cesto, v kruti svet brezdomstva. Vilijem Volaj je za svojo poročno pričo izbral 35-letno policistko Mirelo Čorić, in za to ima zelo dober razlog; ko si je Vili nekega mrzlega dne pred štirimi leti po ločitvi nameraval vzeti življenje, mu je pomagala prav Mirela. »Če ne bi bilo nje, je vprašanje, ali bi se danes ženil,« je priznal Vili. Policistka z velikim srcem pa je v preteklosti pomagala tudi njegovi novopečeni ženi in materi dveh otrok Saši Halilagić, zdaj Volaj, ki jo je nekdanji partner šest let pretepal in silil v beračenje.

Skočil bi s Tromostovja

Zdaj 40-letni Vili je imel zelo pestro preteklost, ki je vključevala brezdomstvo, zlorabo alkohola in drog, te so ga za tri leta in pol pripeljale celo v jetniško celico na Dobu. Ima sedemletno hčer in po ločitvi pred štirimi leti je pristal na ulici. »Dobesedno sem klošaril, vseeno mi je bilo, kje bom,« je dejal. Nekega mrzlega dne se je hotel popolnoma napiti in se nato vreči s Tromostovja v Ljubljanico. Prvi cilj mu je uspel, izpolnitev drugega pa mu je preprečila Mirela.

»Bil sem popolnoma pijan, spil sem dva litra vodke in vse, kar mi je še prišlo pod roko. Sploh se ne spominjam dobro,« je začel pripoved. Ko je Mirela prišla na Tromostovje, so prijatelji Vilija tam poskušali odvleči od ograje na varno. To je naposled uspelo Mireli, ki se je pogovorila z njim in ga prepričala, da lahko zanj pokliče reševalno vozilo. »Odpeljali so me v Polje,« brez dlake na jeziku pove Vili.

Vrtel se je v nekakšnem začaranem krogu, saj ima zaradi zaporniške preteklosti velike težave pri iskanju zaposlitve. »Kamor grem spraševat za službo, je vsega konec, ko izvedo, da imam kartoteko. Bil sem na Dobu, zato službe nikakor ne morem dobiti. Leto in pol sem delal montažo oken in vrat in ni bilo nobenih težav, dokler šef ni izvedel, da sem bil v zaporu,« pravi. Po dogodku na Prešernovem trgu sta se z Mirelo zbližala: »Izmenjali sva si telefonski, v težkih trenutkih, ko se mi je popolnoma mešalo, sem jo lahko poklical, da mi je bilo malce lažje,« je še povedal.

Mirela je medtem prek službe spoznala 31-letno Sašo. Njen tedanji partner, s katerim ima dve hčerki, jo je pretepal in jo silil v beračenje. Mirela ji je poskušala nekako pomagati. »Denarja ji nisem hotela dajati, ker bi ga morala dati njemu,« pripoveduje Mirela, ki je Sašinega nasilnega partnerja tudi aretirala. Saša je zmogla pogumen korak in prekinila zvezo, hčerki sta morali v rejo.

Zdaj mladoporočenca Saša in Vili sta se prvič videla pred tremi leti na društvu Kralji ulice, pred manj kot enim letom pa ga je ona poiskala prek družabnega omrežja facebook in prek njega sta se začela pogovarjati. Med pogovorom je neposredni Vili izstrelil: »Zakaj pa ne bi bila skupaj?« Manj kot 24 ur po prvem pogovoru prek medmrežja sta postala par, po slabem letu ljubezenske zveze pa sta se odločila, da je čas za novo stopnico, nov začetek.

Zdaj sta uradno mož in žena, Vili pa ureja še zadnje podrobnosti za razglasitev osebnega stečaja, da bosta lahko tudi s finančnega vidika začela z ničle, z različnimi krediti si je namreč nabral več kot 30.000 evrov dolga. Naslednji cilj je zaposlitev, saj bi šele ta omogočila, da bi lahko njuna celotna družina z vsemi tremi punčkami zaživela pod eno streho. Začasno bivata v nujni bivalni enoti stanovanjskega sklada, ki je velika 22 kvadratnih metrov.

Potem ko je usoda na mostu združila njune poti, je Mirela Vilija oddala v zakon Saši. Za Mirelo je prav gotovo največja zahvala in priznanje za njeno plemenito dejanje včerajšnja poroka mladih zaljubljencev.

S sekiro v zlatarno

Le malo pred včerajšnjo slovesnostjo pa je dobila še eno priznanje za svoje vestno in požrtvovalno delo, minister za notranje zadeve Vinko Gorenak in generalni direktor policije Stanislav Veniger sta ji podelila medaljo za hrabrost. Pogumna policistka se je oktobra lani brez razmisleka sama pognala za dvema domnevno oboroženima Srboma, ki sta prej poskusila oropati zlatarno Loboda v Wolfovi ulici v središču prestolnice!

Ko je tistega četrtka odhajala v službo, si ni mislila, da bo prvič v življenju, sicer po nekaj sto preigranih situacijah na policijskem poligonu, v realnosti na ulici iz toka povlekla pištolo in opozorila: »Streljala bom!«

Obetal se je hladen dan, le malce nad 10 stopinj Celzija je bilo, Mirela pa je dobila nalogo policijske opazovalke, kolesarke v središču mesta, okoli parlamenta in veleposlaništev. Okoli poldneva sta pred zlatarno na Wolfovi prišla mlajša moška, eden v puhovki, drugi v usnjeni jakni, pod oblačilom sta skrivala roparske pripomočke, sekiro in tetrapak mleka. Vstopila sta v prostore zlatarne in lastniku Tomislavu Lobodi takoj zabrusila, da gre za rop, se spravila nanj in ga podrla na tla. S sekiro sta poškodovala nekaj izložb, medtem pa je zlatarju kljub udarcem uspelo nekako aktivirati dimno zaščito, ta pa je roparja popolnoma zmedla.

»Prostor se v trenutku napolni z gostim dimom, v katerem lahko brez težav dihaš, vendar popolnoma nič ne vidiš, niti svojega telesa ne. Hitro izgubiš orientacijo v prostoru,« je delovanje naprave opisal zlatarjev sin. Dim je bil tako gost, da so se sprva pojavile informacije, da naj bi roparja odvrgla dimno bombo.

Nepridiprava sta nekako našla izhod iz meglene pasti in jo ucvrla po Knafljevem prehodu proti Slovenski cesti. Za njima se je podal zlatarjev sin, ki je bil že v navezi s policijo; ko je Mirela po radiu slišala za oborožen rop, je bila ravno pri policijski hišici ob parlamentu, zato se je od tam na vso moč pognala proti Slovenski cesti.

»Stoj, streljala bom!«

Čez nekaj sekund je po radiu prišel še opis roparjev. Srečali so se na vogalu Šubičeve in Slovenske. »Prišla sta nasproti, v bistvu sta se dobesedno zaletela vame. Ko sta me zagledala, sploh nista vedela, kaj naj naredita in kam naj gresta,« se spominja Mirela. Ker je imela oblečen anorak, sicer policijski, ni bila tako prepoznavna kot varuhinja reda in miru.

»Rekla sem 'Stoj, policija', takrat je pritekel tudi Lobodov sin in potrdil: 'Ja, tadva sta.'« Roparja sta tekla naprej po Šubičevi, pri postajališčih za taksi sta pod avtomobile vrgla zgornje dele oblačil in prečkala cesto proti ploščadi za Plečnikovo gimnazijo. Mirela jima je sledila in ju ves čas pozivala, naj se predata, obenem pa poročala kolegom, kaj se dogaja. »Trikrat, štirikrat sem rekla, 'Stoj, policija, ulezita se na tla,'« opisuje pogumna policistka. Ko je na ploščadi zavpila: »Stoj, policija, streljala bom,« sta roparja obstala. »Lezita na tla!« jima je zabrusila, policijskega zasledovanje sredi dne v prestolnici je bilo hitro konec.

Mirela se je policiji pridružila pred desetletjem, za njo pa je že več kot deset aretacij. »Imela sem že vlomilce in sem jih zalotila pri dejanju, kako vlamljajo v avtomobil. Da bi pa potegnila in opozorila 'Stoj, policija, streljala bom', tega pa nisem,« je priznala in pojasnila, da se ji je vse odvijalo kot v počasnem posnetku. »Bilo je kot vaja, ampak trezno in mirno razmišljaš, popolnoma se umiriš, niti roke se mi niso tresle. Imela sem dosti časa za razmišljati, kaj bom naredila, če potegne orožje. Dva sta bila skupaj, po zvezi je bil napovedan oborožen rop, okoli je bilo veliko ljudi, zato sem morala biti resnično pozorna,« je še povedala. »Strahu pa ni bilo nobenega.«

Njeno dejanje je poželo pravo navdušenje tako v javnosti kot med njenimi kolegi, nekateri so ji celo priznali, da bi sami počakali na okrepitev. Največja junakinja pa je bila, ko se je vrnila domov k sinovoma, za katera po ločitvi skrbi sama. »Starejši, osemletnik, je zelo ponosen, tudi mlajši se že zaveda in govori, da je mami lopove ulovila. Zdaj ko je bilo spet po televiziji, se je znova spomnil, in ko sva šla v trgovino, je razlagal: 'Moja mami je pa lopove ulovila',« nam je v smehu razlagala.

Roparja sta si zaželela zlatnine, ona pa je poskrbela, da bo v bližnji prihodnosti edina žlahtna kovina, s katero bosta prišla v stik, jedilni pribor v priporu in v primeru obsodilne sodbe še v zaporu.

V rejo prevzela nečaka

Roparji in drugi nepridipravi si začasno lahko oddahnejo, Mirela jim nekaj časa ne bo stala na poti, saj je trenutno na porodniškem dopustu. Ko smo izvedeli, da je nasilneža prijela le 10 dni pred odhodom na porodniški dopust, nas je skoraj vrglo s stola. V pregon oboroženih roparjev se je spustila v visoki nosečnosti, smo se spraševali. Odgovor je bil negativen, a je pokazal na njeno še večje srce.

Mati samohranilka, ki ima tri- in osemletnega sina, je v teh težkih časih na pomoč priskočila tudi sestri. Ta je en mesec pred ropom na Wolfovi rodila nedonošenčka, za katerega pa zaradi zdravstvenih težav, ki so se pojavili po porodu, ni mogla skrbeti. »Od sestre sem ga vzela v rejo. Če lahko z dvema, lahko tudi s tremi. Bala sem se le, ali bom imela dovolj za nakup mleka. Nečak je namreč alergičen na mleko, zato lahko je le umetno, ta pa seveda stane,« pravi. Ko so ji najbližji zagotovili, da ji bodo pomagali, če bo potrebovala pomoč, je nečaka brez razmisleka vzela k sebi.

Poznate še koga, ki bi rešil življenje sočloveku, prijel dva oborožena roparja in od najbližjega prevzel otroka v rejo?! Na svetu ni dovolj velike nagrade, s katero bi se lahko Mireli zahvalili za njena pogumna in nesebična dejanja.