LJUBLJANA – Gostilna Cestar v ljubljanskem Savskem naselju, dobro uro pred polnočjo. V prostoru je več kot sto gostov. Popivajo in klepetajo, nič posebnega se ne dogaja.
Nenadoma se na vratih pojavijo zakrinkane, do zob oborožene postave. Za njimi navalijo navadni policisti, nato še možje v civilu. Vseh približno štirideset. Proti preplašenim gostom naperijo orožje: »Na tla, sicer vas pobijemo!« Sledi panika, prerivanje, mešajo se kriki, razbijanje, na vse strani padajo udarci. Teče tudi kri.
Kdor ni ubogal ukaza, jih je dobil s puškino cevjo pod rebra ali v ledvice, tudi po glavi je padlo. To boli, a pomaga. Nekaj gostov se je skrilo pod mize, drugi so zbežali v sosednjo sobo, eni so skakali kar skozi zaprta okna. Po tleh razbito steklo, kozarci, stoli, mize, pijača in zmečkani prti, vmes pa salama, ogorki, črepinje in kri.
Prostor je osvetljeval reflektor, dogajanje je snemala kamera. Za policijsko akcijo je šlo. Bilo je kot v kakšnem teksaškem saloonu. »Igralci« so bili odlični, povsem naravni. Na obeh straneh. Če bi snemali film, bi bil režiser zadovoljen.
A ni šlo za film. S takratne Uprave za notranje zadeve Ljubljana so pozneje sporočili, da je šlo za preventivno varstveno akcijo zaradi suma kaznivih dejanj. »Lokal je na slabem glasu, tam se skrivajo sumljivi tiči,« je pojasnjeval tedanji načelnik UNZ Marjan Starc.
Eden od dveh lastnikov lokala je pripovedoval: »Nenadoma je pritekel prestrašen gost in stekel proti zaprtemu oknu. Za njim sem uzrl moškega s kapuco na glavi in z avtomatom v roki. Gost se je pognal proti oknu, steklo se je razletelo in tip je obležal s krvavo glavo. Takoj je sledil ukaz, namenjen meni. Lezi! Nato so vse goste nagnali k zidu in jih pregledovali. Noge narazen, roke gor, vmes udarci s cevmi in kopiti. Skoraj uro smo stali kot chicaški gangsterji ob zidu. Vsi, brez izjeme, razen ene ženske. 'Pusti, ta je Slovenka,' smo slišali.«
Policija nekoč in danes Opisana policijska akcija je kar precej odmevala v javnosti; nekateri so policiji prikimavali, drugi so se ogorčeni spraševali, ali so varni, če zaidejo v kakšen lokal, za katerega morda niti ne vedo, da je (pri policiji) na slabem glasu. Dogodku je sledilo nekaj novinarskih konferenc, na katerih je policija pojasnjevala svoje postopke. Da bi se v bodoče izognili vsem tem očitkom, so na nekaj naslednjih nočnih akcij (racij) povabili tudi novinarje. Iz prve roke lahko povem, da so akcije v dvomljivih lokalih v navzočnosti novinarjev potekale brez nepotrebne grobosti, poškodovanih ni bilo. Policija že dolgo ne izvaja več podobnih nočnih akcij. Ker ni potrebe? Nekdo je pripomnil, da bi bilo dobro, da bi se policisti malce več sprehajali po terenu in kdaj tudi ukrepali, pri tem pa bi morali biti zelo pazljivi. Zaradi kamer v mobilnih aparatih, ki bi zabeležile vsako najmanjšo prekoračitev pooblastil. |
Gostje o akciji
Res je, v lokalu so se zbirali gostje z juga. Je torej šlo za protijužnjaško akcijo? Eden od solastnikov je dejal: »Sumim, da so jo dlje časa pripravljali, ker imamo veliko gostov iz južnih republik. Imamo živo glasbo, srbsko in bosansko narodno-zabavno. Včasih res grešimo, ker muzikanti zaigrajo še po deseti uri zvečer, a zato ni treba take grobosti.«
Mirsad A. v lokalu skrbi za muziko: »Ko so vdrli v prostor, sem mislil, da je napadla kakšna banda. Zgrabili so me za vrat, dokumentov sploh nisem mogel pokazati, pa sem jih imel pri sebi. Odvlekli so nas v policijsko marico, kakšnih petnajst so nas zgnetli v gajbo. Mislil sem, da se bomo zadušili. Na policiji so nas vrgli v kletne prostore, zaslišali, po eni uri pa spustili.« Gost Šačir F. je imel povito glavo: »Ustrašil sem se in v paniki sem poskušal uiti skozi okno. Ni mi uspelo, rezultat brezglavega skoka je razbita glava. Res je bilo kot v filmu.« Tretji gost je pripovedoval, kako se je neko dekle v strahu rinilo ven skozi okno. »Zgrabili so jo in vrgli po tleh, umirili so jo z udarcem s kopitom avtomata v čelo. Prijela se je za glavo in nemo obsedela.«
Kmalu po akciji so se policisti vrnili in začeli pospravljati razdejanje, ki so ga malo prej sami povzročili. Solastnik Filip B. jim je preprečil čiščenje, ker je hotel, da se novinarji naslednji dan sami prepričajo, kako ukrepa naša policija.
Policija o akciji
»Policija je delovala po načrtu. Ker dva policista nimata nobenih možnosti v takem gnezdu, smo se odločili za obširnejšo akcijo. Nikogar nismo namerno poškodovali. Ni pa izključeno, da je kakšen policist zaradi upiranja uporabil ostrejši postopek. Oblečeni so bili v delovne obleke, nikakor niso bili specialci; ljudje pomešajo, ker jih ne poznajo. Uporabili smo posebno taktiko, in to zato, ker imajo pred lokalom stražo z radijsko zvezo, ki opozarja na naš prihod. Tokrat smo jih presenetili. Če gledamo z našega (policijskega) stališča, je akcija uspela. Aretirali smo tatu več gorskih koles in še enega s tiralice, zasegli smo nekaj nožev in plinskih razpršilcev. Legitimirali smo sto in eno osebo, dvaindvajset smo jih odpeljali na pogovor na PP Bežigrad. S tem je akcija upravičena.«
Kaj pa glede poškodb? Načelnik Marjan Starc: »Nekaj se jih je res porezalo na drobcih stekla, vendar so si sami krivi. Za vse smo dobro poskrbeli. Ponudili smo jim zdravniško pomoč.«
