LJUBLJANA – Vsi sumi, vsi očitki o pometanju stvari pod preprogo in skrivanju resnice iz Baričevičeve garaže, ki jih vodstvo slovenske policije ni hotelo nikoli potrditi, so za potrebe sredinega začetka sojenja zapisani v tožilskem dokumentu.
Več kot dve leti po tragični smrti dr. Saše Baričeviča namreč prav organi pregona obujajo sume, da je bil 2. februarja 2010 v času, ko so bulmastifi Atos, Atlas in Joy zverinsko raztrgali svojega lastnika, na naslovu Oražnova 11 prisoten še en človek. Tako je vsaj razbrati iz obtožnega predloga, pod katerega se je podpisala vodja tožilskega oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili Dragica Kotnik.
Ožigosana kot krivca bosta na zatožno klop kazenskega oddelka ljubljanskega okrajnega sodišča sedla policijski vodja ogleda prizorišča Baričevičeve smrti Dušan Mikolčevič in tistega dne dežurni policist na OKC Aleš Conradi. Zaradi nevestnega dela v službi jima grozi denarna kazen ali zapor do enega leta. Če se bodo očitki na njun račun izkazali za resnične, je Oražnova največja blamaža v zgodovini slovenske policije.
Prirejen za uporabo na psih
Mikolčevič je, tako obtožni predlog, kot vodja preiskave dovolil, da se po prizorišču tragičnega dogodka na drugi strani traku Stop policija, prepovedani za nepoklicane, sprehajajo Saševa sestra Dea, Sonja Bukovec (tedanja sekretarka na kmetijskem ministrstvu) in njena sestra Marija Marolt Bukovec.
Mikolčevič prav tako ni zavaroval krvavih sledi na stikalih v stanovanju Saše Baričeviča, na katere ga je opozorila Dea, čeprav ni mogel vedeti, ali so v kakršni koli povezavi z napadom psov in smrtjo človeka. Ogled stanovanja bi moral opraviti že zaradi sumljivega dejstva, da je na dvorišču pred hišo zaradi pasjih ugrizov umrl človek, ki je bil v zimskem času zunaj popolnoma gol s spodnjicami, spuščenimi do golen, ob njem »je bil iz lesa izdelan umeten penis, izdelan tako, da si ga oseba namesti na telo, in prirejen za uporabo na psih«. Ti podatki so zaradi vidno spremenjenih zadnjičnih odprtin vseh treh psov kazali na sum storjenega kaznivega dejanja mučenja živali.
Krvne madeže so šele 31. januarja 2011 zavarovali specializirani tožilci, kakovostno že precej šibek DNK pa je pokazal, da kri ni pripadala Saši Baričeviču niti nobeni od oseb v policijski bazi podatkov. Prav zato na Mikolčeviča leti očitek, da sploh ni preiskoval suma, da je bila v času napada psov na lastnika na kraju dejanja še ena oseba. Leto po dogodku so tožilci prišli tudi do izjave očividca, ki trdi, »da je prav v času, ko se je zgodil napad psov na Baričeviča, izpred hiše Oražnova 11 videl zbežati vozilo«.
Laži sodniku in tožilki
Mikolčevič je torej preprosto zamolčal operativni podatek o krvavih madežih v stanovanju, glede drugih še kako pomembnih podatkov (spremembe na pasjih rektumih ter sum mučenja živali in prisotnosti še enega človeka na kraju dogodka; če je ta res bil tam, je morda zagrešil kaznivi dejanji opustitve pomoči in neodvrnitve nevarnosti) pa dežurnemu na OKC Conradiju ni naročil, naj z njimi takoj seznani tudi preiskovalnega sodnika in dežurno tožilko.
Mikolčevič je sporočal Conradiju, da »so bile posredi spolne igrice ... zoofilija in ... da je našel umetno izdelan moški spolni organ s kondomom, ki je izdelan tako, da si ga gor 'naštima' ... in je prirejen za pse«.
Conradi se mu bo na zatožni klopi pridružil, ker še tistih stvari, ki mu jih je Mikolčevič s terena vendarle povedal, ni zabeležil v zapisnik ter o njih ni obveščal tožilke in sodnika.
Šel je celo tako daleč, da je Mikolčeviču predlagal, naj umazanih podrobnosti o penisu in tako imenovanih spolnih igricah »ne bi zabeležili v poročilo«. Preiskovalnemu sodniku Franciju Rupretu se je ob koncu preiskave zlagal, da je izključeno kakršno koli kaznivo dejanje, z enakimi besedami pa je potem, ko je bila preiskava na Oražnovi že končana, odpravil tudi tožilko Katarino Bergant.
O penisu, sumih zlorabljanja psov in prisotnosti tretje osebe ter sledovih krvi se jima ni niti sanjalo, torej sta bila sodnik in tožilka 2. februarja 2010 obveščena le o nesrečnem dogodku. Zato se nista odpravila na Oražnovo, da bi tam prevzela vajeti v svoje roke in kolo zgodovine, v katero je že vpeta (morda) prirejena resnica iz Baričevičeve garaže, bi se najverjetneje zavrtelo v popolnoma drugi smeri.