LJUBLJANA – Marsikdaj se ljudje v gostilniških debatah pritožujejo nad prometnimi policisti. V tistem trenutku, ko morajo plačati položnice, si o njih mislijo vse najslabše. Takrat nihče niti ne pomisli na tragične cestne dogodke, ki imajo lahko najhujše posledice in pri katerih so prometniki prvi, ki pomagajo ponesrečencem. Ko ljudje potrebujejo pomoč varuhov reda in miru, ugotovijo, kako pomembno je njihovo delo.
Za vedno si bo požrtvovalnega policista zapomnila mama osemletne deklice, ki jo je 32-letni Sandi Sheikha iz Kamnika rešil iz zveriženega avtomobila, preden je ta skoraj zgrmel po strmem klancu navzdol in za vedno ugasnil njeno življenje.
Tragedija pri Mednem
Sandi se je nad delom policista navdušil že, ko je bil majhen. Kljub temu da je v osnovni šoli že razmišljal o poklicu, je vseeno končal ekonomsko srednjo šolo. Takoj po zaključenem služenju vojaškega roka pa je sledil svojim sanjam in se leta 2003 vpisal v šolo v Tacnu, ki jo je naslednje leto uspešno končal in začel služiti na Postaji prometne policije Ljubljana, kjer je kot prometni policist zaposlen še dandanes. »Za poklic policista sem se odločil zaradi dela z ljudmi in dinamike,« nam je razlagal svoje poslanstvo.
Sredi letošnjega februarja je opravljal službo kot običajno. Ko je zjutraj vstal, niti pomislil ni, da bo zvečer že pravi heroj. S kolegom sta ravno obravnavala prekršek na ljubljanski obvoznici, ko sta po radijski zvezi slišala obvestilo, da se je na ovinku pri hotelu Medno zgodila huda prometna nesreča. »Po obvestilu sva postopek strokovno zaključila in po radijski zvezi obvestila operativni center, da bova šla na pomoč kolegom, ki so bili poslani na obravnavo nesreče.«
Okoli 10. ure 17. februarja je namreč 70-letni voznik citroena C5 peljal po cesti Ljubljana–Medvode, ko je nasproti pripeljal tovornjak z vlačilcem. Voznik tovornjaka je zaradi trka izgubil oblast nad vozilom, zdrsnil na nasprotni pas in zadel v avtomobil renault clio, v katerem sta bila 36-letni oče in osemletna hčerka. Tovornjak je silovito trčil vanj, prebil zaščitno ograjo, oče in hčerka pa sta ostala ukleščena v avtu pod tovornjakom ob ograji tik nad previsom, zaradi česar bi lahko zgrmela v globel.
Ko se je Sandi skupaj s kolegom pripeljal po Celovški cesti do ovinka pri hotelu v Mednem, je že od daleč opazil kolono vozil, ki se je medtem nabrala. »Ko sem prispel do tovornega vozila, sem videl, da je bilo spodaj ukleščeno vozilo. Osebni avtomobil je bil naslonjen na odbojno ograjo, kamion ga je zaprl in visel dol čez nadvoz. Ukleščeno vozilo je bilo zelo poškodovano. Ko sem se približal, sem najprej videl voznika, ki je še bil pri zavesti, a je močno krvavel. Zadaj pa mlajšo deklico. Oba sta bila ukleščena.«
Tvegal svoje življenje
Kljub nevarnosti, da bi lahko skupaj z avtomobilom zgrmel po strmini in tudi sam umrl pod zmečkano pločevino, se je Sandi brez obotavljanja postavil ob sovoznikova vrata in ogovoril moškega, da bi videl, v kakšnem stanju je. Bil je še pri zavesti, a mu policist ni mogel pomagati, saj so ga iz vozila morali izrezati gasilci s svojo opremo, ker je bila prikolica tovornjaka naslonjena na avto. Zato je policist stopil do zadnjih vrat in hotel iz avta rešiti njegovo hčerko. Na pomoč mu je priskočil eden izmed ljudi, ki so se zbrali na kraju nesreče. Poskušala sta zlomiti zadnja vrata, da bi deklico potegnila na plan, a jima sprva ni uspelo. »Takrat sem se odločil, da bom s teleskopsko palico, ki sem jo imel pri sebi za pasom, razbil zadnje steklo. To steklo sem razbil, se splazil notri do punčke, jo odpel, ker je bila pripeta v otroškem sedežu. Potem sem punčko izvlekel iz vozila in jo izročil kolegici iz Šiške, ki je tedaj prispela.«
Med reševanjem so prišli gasilci, ki so izrezali hudo ranjenega voznika iz avta in privezali prikolico tovornjaka s trakovi, da ne bi vse skupaj zgrmelo navzdol. »Bila je velika nevarnost, da bi se to vse skupaj s težo kamiona zvrnilo navzdol. Kamion je namreč visel čez ograjo nad sedem- ali osemmetrskim prepadom,« se spominja ljubljanski prometnik. Zaradi nevarnosti si, razen enega občana, nihče v množici ni upal pomagati punčki. »Tisti, ki niso tega navajeni, so kar strmeli. Neka gospa je jokala, ker je bilo grozno videti tak prizor. Nihče se ni upal odzvati. Vsak bi lahko pomagal, ampak v tistem trenutku je težko. Ko prideš na kraj, ko vidiš tisto pločevino, poškodovano, krvavo od človeške krvi, je to težak trenutek. V našem poklicu pa se je treba tisti trenutek odločiti in to narediti.«
Zato je še toliko bolj hvaležen gospodu, ki mu je pomagal reševati deklico. Kljub smrtni nevarnosti Sandi pove, da bi še enkrat storil isto, tako kot tudi vsi njegovi poklicni kolegi. Konec koncev se za take primere redno usposabljajo. Ravno lani so se pod okriljem kliničnega centra policisti učili prve pomoči v Gotenici. Sveže znanje je tokrat policistu Sandiju prišlo še kako prav. Čeprav je že večkrat reševal življenje, se mu bo februarski dogodek za vedno vtisnil v spomin: »To zgodbo bom lahko do smrti pripovedoval, ker imam še vse v glavi. Tak dogodek si zapomniš.« Zagotovo pa si bo hrabrega policista za vedno zapomnila tudi mama deklice, saj jo je zgolj trenutek ločil od tega, da bi izgubila oba svoja najdražja. Oče oziroma mož je namreč nekaj dni pozneje izgubil bitko za življenje v bolnišnici.
