CELJE – Senat višjih sodnikov je včeraj zavrnil pritožbo zasebnih tožnikov in dobrih 16 let po dogodku oprostil celjskega policista Mateja Bobero, ki so ga svojci pokojnega Naserja Beriše krivili za njegovo smrt najprej se je zagovarjal za umor, nato za povzročitev posebno hude telesne poškodbe, ki je imela za posledico smrt.
Triindvajsetega aprila 1999 se je Bobera, ki je tedaj štel vsega 22 let in je bil še precej neizkušen, sredi Celja zapodil za Berišo, za katerim je bila razpisana tiralica. Ta mu je, ne meneč se za njegova opozorila, ušel na Cinkarniško pot, kjer mu je beg preprečila ograja. Usoden je bil manever, ko je ubežnik segel za suknjič in v polmraku v policista uperil mobilnik. Ta ga je zamenjal za pištolo in je streljal v Berišo. Dva naboja sta ga zadela, eden je bil smrtonosen. Od nadrejenih je bil predhodno večkrat opozorjen, da je Beriša nevaren, čeravno sam z njim ni imel slabih izkušenj kljub temu, da mu jo je ta ob prejšnjem poskusu aretacije ucvrl.
Gorazd Fišer, pooblaščenec pokojnikove družine, je včeraj še poskusil prepričati trojico višjih sodnikov, da bi bilo dobro znova neposredno zaslišati psihiatričnega izvedenca Gorazda V. Mrevljeta, saj je po tem, ko je prebral ekspertizo kliničnega psihologa Matjaža Copaka, spremenil svoje mnenje v ključnem delu, kjer piše, da je bila pri obtoženem v času strelskega obračuna odpravljena sposobnost obvladovanja, torej je bil neprišteven. Praktično je to pomenilo, da se je za izvedenskima kolegoma Zdenko Čebašek Travnik in Petrom Pregljem tudi Mrevlje nagnil na stran obrambe. V procesu je sicer sodelovalo kar sedem izvedencev, na kar je opozoril tudi obtoženčev zagovornik Danijel Planinšec.
»Ranljiv v stresnih situacijah«
»Bobera je podrejen in vedenjsko discipliniran, usmerjen je v pravila in regulativno delovanje. Kljub opozorilom, da je ubežnik nevaren in verjetno oborožen, se je pognal za njim,« je včeraj med drugim dejal Copak, ki je proučeval policistovo osebnost. Navedel je prav to, kar je želela slišati obramba da je obtoženi ravnal natanko tako, kot se od pravega policista tudi pričakuje. »Ni impulziven ali agresiven, je pa ranljiv v stresnih situacijah. Ta izkušnja mu je bila največji regulator, naredila ga je bolj negotovega. Zdaj bi v podobnem položaju najbrž premislil in se prej ustavil, ne bi šel do konca. Je anankastična osebnost, željan je potrjevanja in hotel je izpolniti nalogo. Ne vem, ali sta tu potrebni izvirnost in ustvarjalnost, sicer bi iskal druge možnosti in ne bi bil tako togo usmerjen,« je še dodal ter opomnil, da Bobera gotovo ni bil jezen na Berišo, morda le na nepredvidljivost položaja, v katerem sta se znašla.
Po Fišerjevem bi Beriša moral biti zelo neumen, da bi ravnal, kakor v zagovoru opisuje policist. »Vedel je, da nima pištole, da pa jo ima policist. Zelo kratke pameti bi moral biti, da bi na tak način zasledovalcu dal pravico do uporabe orožja.« Sodba je že pravnomočna.
