ČEŽARJI – Na začetku marca je v Čežarjih, le malo nad Bertoki, silovito odjeknilo. V noči na ponedeljek, 11. marca, se je namreč v samem jedru tega kraja zgodil okruten umor. Policisti so v kleti našli truplo, truplo 57-letnega Oliankija Vatovca, vsi se strinjajo, prijetnega domačina, družabnega in marljivega trgovca, poslovodje v bližnji franšizi, a tudi sila skrivnostnega in zadržanega.
Ker se Vatovec zjutraj ni pojavil na delovnem mestu v Sv. Antonu, se je sodelavka odpeljala na njegov dom, naletela na priprta hišna vrata, ko pa je za nameček zagledala še razmetano notranjost hodnika, je prestrašena odhitela do soseda in lastnika pekarne Dejana Kljuna. Skupaj sta se vrnila in se zagledala v rdečo mlako krvi. Srh ju je spreletaval; poklicala sta policiste. Ti pa so že kmalu zatem našli mrtvega Vatovca, ki naj bi imel zvezane roke, po glavi številne poškodbe, to, da je bil oblečen še v dnevna oblačila, naj bi pomenilo, da v nedeljo še ni legel k nočnemu počitku. »Poškodbe so bile povzročene z udarci z roko ali nogo ali s topim predmetom, to bo pokazala šele obdukcija,« je tedaj sporočala Anita Leskovec s koprske policijske uprave, to pa je bilo tudi vse. Še danes, tudi po skoraj štirih mesecih, se namreč ne ve, kdo je s tega sveta spravil priljubljenega Oliankija. To bi še kako radi vedeli tudi njegovi sovaščani. Anita Leskovec jim sporoča: »Kriminalistična preiskava tega za zdaj še nerešenega umora intenzivno poteka. V tem trenutku pa še nimamo podatkov, ki bi jih lahko posredovali javnosti!« Po skoraj štirih mesecih je tako Oliankijeva smrt še vedno zavita v tančico skrivnosti, vse več je govoric in čenč.
Nelogična smrt?
Vstopili smo na Oliankijevo dvorišče. Njegov avtomobil in traktorček sta še vedno tam, kjer sta bila tudi na tisti krvavi dan. Čakata na razplet, na zapuščinsko razpravo. Šele pred tremi tedni so, kot smo izvedeli, odstranili policijski trak, da so lahko sorodniki, brat Silvo in obe sestri, končno le vstopili, nekaj malega uredili in počistili, vse skupaj je začelo že vidno propadati.
»Tako mi je bilo hudo za tisto njegovo razraslo limono,« je zavzdihnila Gornikova, priseljenka in najbližja Oliankijeva soseda, le čez cesto. A je ni smela zaliti, policisti so ji jasno povedali, da je treba pustiti vse tako, kot je. Tisti konec tedna, ko so ga ubili, »naju z možem, kot nalašč, ni bilo ...«
Zadnjič je radovedno vprašala njegovega brata, ali se že kaj ve. »Nič!« ji je odvrnil. Da je večkrat spraševal policijo, menda se je še celo pošalil, češ kaj pa če so prav možje postave vmešani, ker že toliko časa mečkajo?! »Sosedje popolnoma nič ne vemo,« je še enkrat skomignila z rameni, ko smo jo spodbodli, ali je nemara za njegovo smrt krivo njegovo premoženje, Olianki je imel namreč precej zemlje in lično istrsko hišo, v kateri je živel sam. »Nikoli ne veš ...« je dejala.
»Pravzaprav ne vidim prav nobene logike, da je na tako grozen način končal!« je nadaljevala in iskala odgovore, medtem ko se je njena vnukinja igrala z vodnimi balončki. »Bil je tako nekonfliktna oseba, pravzaprav včasih še vedel nisi, da obstaja. Takoj je znal priskočiti na pomoč. Nam je, denimo, škropil trte.«
Bil je odličen sosed, z Gornikovimi je bil mejaš, a izjemno strpen in popustljiv, klasičnih slovenskih zdrah se ni šel.
Ženske družbe pri njem sicer ni bilo na spregled, smo izvedeli, a je bila prijateljem njegova klet vselej na stežaj odprta. Včasih je kdo prišel k njemu kupit oljčno olje ali vino, izvedeli smo še, da je bil sila skromen, da si je le nekajkrat na leto privoščil – izlet v hribe.
Tedaj je Gornikova za hip pomislila: »Je pa imel navado, nekakšno distanco, da ni nikoli dovolil v hišo. Vselej si bil na vratih, če pa je že povabil, je povabil v klet.«
Ljubitelj gora
»Oh, kako, da ne?!« je tedaj pihnil Edi, njegov prijatelj od otroštva, ki se prav tako piše Vatovec. Čežarji so nasploh kraj samih Vatovcev, še ulico imajo poimenovano po partizanski učiteljici Elviri Vatovec. »Kolikokrat smo bili pri njem doma!« se je na široko nasmehnil. Edi, Mario, Boris in Albin, to je bila klapa, ki ga je razveseljevala, z njim prijateljevala, kaj popila in pojedla, klapa, s katero je Olianki večkrat končal na kakšni veselici, še raje na kopališču v Valdoltri. »Čeprav,« je pomislil Edi, »lani smo resda veliko manj hodili na morje ...« Spomnil se je tudi njegove velike želje, komaj dva tedna pred smrtjo. »Ti, meni spet manjka Triglav,« je takrat potožil Ediju. Najvišji slovenski vrh je bil nasploh Oliankijev najljubši gorniški cilj. Vsaj desetkrat je bil že pri Aljaževem stolpu! Edi je bil nazadnje pri njem v torek popoldne, ubili so ga, kot rečeno, v noči na ponedeljek. Že naslednje jutro, ob desetih dopoldne, je Edija prišla iskat soseda Ada. »Policija te išče, nekaj je narobe z Oliankijem!« Edi je stekel, prišel do kraja nesreče, videl vse razmetano, »ne tikat kljuke!« je zavpil kriminalist. Šele v tistem je opazil, da je bilo tam okoli vse krvavo, to je bila nočna mora, ko je mirne Čežarje stresel šok in pretresla tragična novica o njihovem sokrajanu. Spomin na tisti dogodek jih trese še danes.
Vaške čenče
»Najprej so s prstom kazali na njegove sorodnike, obtoževali brata,« je Edi razpredal o čenčah, ki vse bolj razvnemajo spokojno vasico. Morda zato, ker je nekoč brata dvojčka, od katerega je bil značajsko sicer povsem drugačen, napodil iz hiše, »da te ne vidim več!«
»Govorili so tudi, da je bil peder,« je nadaljeval Edi. O domnevni istospolni usmeritvi Oliankija je prišel Edija vprašat celo kriminalist. »Kaj mislite, da sem zdaj tudi jaz, ker sem bil njegov prijatelj?!« jim je smeje se odvrnil. Kriminalist ga je še vprašal, ali je kazal kakšne posebne znake. »Nikoli me ni tikal zadaj za denarnico,« se je vsemu temu prešerno zakrohotal Edi. Vaške čenče so merile seveda tudi na njegovo obilno parcelo, češ da jo je prodal. »Ampak je ni!« je pribil Edi. Vseeno je senca dvoma oplazila tudi njega: »Da le ni v njegovo življenje tako usodno vstopil zares kakšen sprevrženi mešetar, kakšen sumljiv nepremičninar?!« Potem je še enkrat več podčrtal: »Resnično ne vem, kaj je bilo v ozadju! O tem nismo nikoli govorili, nikdar mi ni zaupal, da bi mu kdo grozil, tudi drugim ni nikdar potožil, da bi mu kaj pretilo.« Olianki, kot smo izvedeli, je izhajal iz družine, ki ni rada govorila o svojih težavah, ki je bila bolj zaprtega tipa, kot se je izrazil Edi.
Včasih, ko so pri njem pili malvazijo ali refošk in je bila ura že pozna, je znal veseljačenje iznenada prekiniti: »Spijte, spijte, gremo!« Potem se je na lepem odpravil v trgovino, v službo. »Po kaj je hodil tja gor zvečer, ne vem, res ne vem, je morda še kaj urejal, je nemara počel še kaj drugega, res ne vem.«
Oliankijev duh
Njegovega očeta Ersilija, italijanskega vojaka, so med vojno Angleži izgnali v Alžirijo. Potem pa naj bi ga naši komisarji prišli prepričevat, naj se vrne, ta pa je raje ostal kar tam doli v Afriki. Tam se gotovo ni imel slabo, »jedli so in delali nič«, se je smejal Edi. Kljub temu so ga komunisti še dolgo potem držali nazaj in ga stiskali, kot se je izrazil, kar je posledično vplivalo tudi na Oliankijevo ideološko prepričanje. Ker je bil edini janševec v družbi, so si ga radi privoščili. »Nekoč smo mu podarili sliko Tita in Jovanke s pripisom – Oliankiju za spomin!«
»'Nesi stran, nesi iz hiše!' je kričal Olianki,« se je režal Edi in obujal spomine.
V tistem je iz hiše prilajala psička Pika, za njo je hrabro stopila še Edijeva mati, 90-letna Lidija. Dobro se drži, ni kaj, le malo jo spomin zapušča.
»Kaj Olianki ne pride več k tebi?« je vprašala sina. »Ah, mama, Olianki je doli v Bertokih!«
»Ma, kaj dela tam?«
»Na britofu je ...« ji je prijazno odgovoril.
»Ali ga kaj pogrešate?« smo jo vprašali. »Kako da ne?! Saj je bil ja moj vaščan! Z njegovo mamo Romano sva bili dobri prijateljici! Bil je fajn človek, no, ne za dat'.«
Vam je kaj slabega naredil? »Buhvari! No, malo je bil vseeno škrt!«
»Olianki ni bil škrt!« jo je hipoma popravil Edi.
»Kaj ni več Oliankota?« je še zadnjič vprašala.
Ni ga več.
»Ma, kako to?«
Veste, tega še policija ne ve.
