JEVNICA – Martin Semrajc se je s partnerico in sinom v vozičku napotil v 200 metrov oddaljeno trgovino. Čez nekaj minut se je vračal in pri domači hiši zagledal grozljiv prizor. Na cesti je v krvi, s presekano arterijo na vratu, ležal Špart, eden od dveh družinskih pitbulov. Na domžalski veterini mu niso mogli več pomagati. Pokončal ga je sosed Drago Benčič. Pozneje je v prispevku na televiziji razložil, kako se je spopadel z dvema sosedovima pitbuloma, ki sta napadla njegovega ovčarja. Martinova mati Ana Semrajc je bila ogorčena, saj da sosed ni govoril resnice in da je njihovega Šparta ubil namenoma. »Psa nista napadalna. Nekdo je nalašč odprl terasna vrata, da sta se Špart in Troy znašla na ulici. Sama tega ne moreta.«
Benčič je v televizijskem prispevku Lastnik v Jevnici pred napadalnima pitbuloma reševal ovčarja (?!) povedal, da gre za drugi napad v dveh letih, pri čemer pokaže globlji praski na boku svojega ovčarja Dona. Snemalno ekipo je popeljal na kraj, kjer so na asfaltu še bile sledi Špartove krvi, ter pojasnil, da sta pritekla in napadla oba pitbula, sam pa je k sreči hitro našel jekleno cev (pohodniško palico) in začel mlatiti po njima. »S to cevjo sem enega pokončal, drugi mi je pa ušel.« V nadaljevanju vzgojiteljica bližnjega vrtca pove, da se psa kdaj pa kdaj zaganjata v ograjo igrišča. Eva Kovič, ena od sosed, za katero se izkaže, da je Benčičeva teta, je opisala, kako se je v sadovnjaku pred pitbuloma ubranila kar s šprico, prispevek se konča z ugotovitvijo, da Jevnica ostaja ujetnica nepredvidljivih živali in neodgovornega lastnika, Benčič pa vzroke za napad psov vidi v njihovih lastnikih oziroma borbeni vzgoji.
Semrajčevi so se za nakup psov odločili pred devetimi leti. »Leglo pasme ameriškega pitbula smo našli v Zadru. Pri nas je ta pasma vzgojena v borbene namene, česar nismo želeli. Sklenili smo, da vzamemo tistega, ki prvi priteče k nam. Pritekla sta oba. Osemmesečna mladička sta dobila ime po filmu Troja. Odraščala sta med otroki, bila sta igriva, navihana. Potem se je ena od vaščank pozanimala o pasmi in odtlej smo veljali za družino z ubijalskimi psmi.«
Na forumu so se razdelili v dva tabora. Eni navajajo, da so psi Semrajčevih po vasi že prej napadali mačke in druge pse, da so pred 20 leti grozili s pištolo, omenjajo še ponarejanje denarja, a da se nikomur ni nič zgodilo, ker gre za policijsko družino, a da tokrat ne bo tako, saj je že eden manj. V drugem taboru so se v precej večjem številu zbrali drugače misleči, ki svarijo, da je najlaže verjeti, kar želiš slišati. Pišejo, da se štirinožca nikoli nista zaganjala v ograjo vrtca, nikoli nista spuščena tekala po Jevnici, da gre za prijazni živali, ki sta odrasli v hiši z malimi otroki in daleč od tega, da bi bila vzgajana v borbenem duhu. Domačinka piše, da je nikdar ni bilo strah z vozičkom peljati mimo njihove hiše, saj sta pitbula zaprta na terasi, medtem ko je Benčičev pes velikokrat spuščen. Nekdo je opozoril, da gre pri domnevno napadenem psu za rano, ki jo povzroči šapa, ne ugriz, naslednji forumaši pa so se spraševali o neverjetnih sposobnostih priletnega srčnega bolnika Benčiča, ki je za to, da je pogledal po okolici, našel morilsko štango, šel po njo in z orodjem pokončal Šparta, potreboval vsega pet sekund. Drugi spet merijo na nevoščljivost in maščevanje ter upajo, da bo pasji morilec kdaj odgovarjal za svoje početje. |
Ana še pove, da Špart nikoli ni napadel človeka, pri Benčičevem psu pa da gre za staro rano, predvsem pa je pitbulov ugriz takšen, da ne spusti. »Izjava, da bi tudi drugega psa pokončal, če mu ne bi ušel, kaže na željo po maščevanju. Verjemite, če bi psa res bila borbena, bi Benčiča in njegovega ovčarja raztrgala, tako pa je Špart zgolj prenašal sosedove udarce. Še vaški cucek bi se branil. Benčič nima drugih prič kot svoje tete, dejanje je želel prikriti tako, da je zase poklical rešilca, ker da ga je strah pitbulov ter da je srčni bolnik. Svojega psa ni odpeljal na veterino.«
Benčič po telefonu ni bil preveč zgovoren. Jezil se je nad televizijci, ki niso pokazali vsega, zanimalo ga je, zakaj Semrajčeva sili v časopis. »Zakaj po incidentu nihče ni imel poguma, da bi me poklical in vprašal, kako je z menoj in psom. Vsi imajo mojo številko. To so same mučke. Odkar so se naselili v Jevnici, so z njimi težave. Nihče mi ni povrnil stroškov, ki sem jih imel z zdravljenjem Dona. O medsosedskih sporih ne vem nič, prepiramo se samo zaradi psov.«
Lastnica ubitega Šparta priznava, da sta 40-kilogramska psa dvakrat napadla druge pse, za kar so plačali globo. Benčičevega Dona je pitbul ugriznil, ko se je zvečer izmuznil iz garaže. Takrat naj bi jim lastnik skupaj s sinom zagrozil, da se bosta maščevala in da bo prišel dan, ko ju bosta potolkla. Otroci obeh družin se sicer dobro razumejo. Ko je bil Drago po tistem v bolnišnici, so se pri Semrajčevih prek njih seznanjali o Benčičevem zdravstvenem stanju, z njim se je dobro razumel tudi Anin nekdanji partner. Sama se bo še odločila, kako naprej. Primer je prijavila veterinarski inšpekciji, od Špartovega krvnika sicer denarja ne bo zahtevala, a pričakuje, da bodo do njega stopili policisti in da se bo naposled vsaj opravičil.
