Pogrešani policist že štiri leta v tujski legiji?

KOBARID – »Ne moreš opisati, kako hudo je. To moraš doživeti. Menim, da se lažje sprijazniš, če ti ljubljena oseba umre, kot pa da ne veš, ali boš lahko še kdaj sploh spregovoril z njo,« na svojem domu v Kobaridu pravi Milan Bradaškja, oče Bogdana Bradaškje, po poklicu policista, ki je 28. avgusta 2011 neznano kam izginil v kraju Soča. Nanj je spominjala le še njegova škoda, ki je bila parkirana na obcestnem počivališču pri velikih soških koritih. Tam danes stoji posebna tabla, ki jo je lani postavila njegova družina. »Tu si pustil zadnjo sled. Pogrešamo te. Tvoji domači,« piše na znamenju, ki ga obdajajo rdeče rože.

Bogdanova družina, oče Milan, mama Katica, sestra Vanja in brat Srečko, od takrat tava v temi. V vsem tem času od pristojnih niso dobili še niti ene oprijemljive informacije, ki bi jim dala vsaj slutiti, da je Bogdan še živ. O tem, da bi se kar tako hitro sprijaznili s tem, da je mrtev, ne razmišljajo, saj se je pri njegovem izginotju zgodilo toliko čudnih in sumljivih naključij. »Ne vem, kako bi se policisti počutili, če bi bili na mojem mestu,« pravi Milan, ki meni, da morajo policisti, »tisti na višjih položajih« nekaj vedeti. Kdaj točno je Bogdan izginil, njegovi domači še danes ne vedo natančno. Nekaj minut po poldrugi uri popoldne se je ustavil na bovški policijski postaji, se poslovil in šel teč. »Že preiskava se mi je zdela sumljiva,« pravi Milan in to poskuša ponazoriti že s tem, da so policisti razglasili Bogdana za pogrešanega že pol ure po tem, ko se ob 18. uri ni pojavil na delovnem mestu na bovški policijski postaji, čeprav v podobnih primerih začnejo iskanje šele 48 ur po izginotju osebe. V prtljažniku sinovega vozila ni bilo niti njegovega nahrbtnika, pohodnih čevljev in palic, čeprav je te predmete vedno imel tam shranjene. Doma so ostali tudi njegova denarnica in telefon, kar je bilo za pogrešanega policista, ki bi danes štel 36 let, tudi zelo nenavadno. »Vedno jih je imel pri sebi,« trdi oče.

Bil je dobro kondicijsko pripravljen

Družina se je poleg odgovornih tudi sama lotila iskalne akcije, a po dveh mesecih so prenehali, saj ni obrodila sadov. Oče Milan pravi, da je njegov sin kraje v okolici zapuščenega vozila dobro poznal, saj je odraščal na bližnji kmetiji in hodil na soško osnovno šolo. Bil je zelo dobro kondicijsko pripravljen, saj se je vseskozi ukvarjal s športom, med drugim tekom, bil je tudi pri specialni policijski enoti, tako da je hodil na usposabljanje v Gotenico. Da bi morda padel v Sočo ali pa da bi se mu v gorah kaj zgodilo, družina ne verjame. Pred izginotjem, kot nam je lani razlagal brat Srečko, se prav tako ni obnašal nič kaj nenavadno. »Prav nič nisem zaslutil, bil je povsem normalen,« se je spominjal. »Bil sem doma, mama je delala. Prišel je tik pred šihtom, prinesel neke posode, ki mu jih je posodila, bila sva v kuhinji, stal je, 'kdaj boš spet prišel,' sem ga vprašal, 'ne vem, bom videl,' mi je dejal,« je še povedal Srečko.

Oče Milan sumi, da je njegov sin odšel v francosko tujsko legijo, zaradi česar si je moral spremeniti identiteto in pretrgati stike z vsemi, ki ga poznajo. »Menda moraš biti notri prikrit pet let,« pravi Milan in dodaja: »Tisti, ki ve, ne sme povedati. Lahko bi bil vsaj tako človeški, da bi nakazal, da je živ. Težko je živeti v takšni negotovosti. Njihovo teorijo so jim na neki način potrdili tudi jasnovodci, ki so imeli videnje, da je Bogdan prisedel v beli terenski avto. Med iskanjem se jim je zdelo nenavadno tudi to, da je novembra 2011, kot se spominja Milan, Bogdan kar naenkrat izginil s seznama pogrešanih oseb na policijski spletni strani. Potem ko smo lani pisali o trpljenju njegove družine, pa je spet pristal na seznamu.

Ponoči
 skrivnostni klici

Milan nam izda še eno dejstvo, ki naj bi kazalo na to, da bi lahko bil njegov sin še živ. Vse do pred kakšnima dvema mesecema, ko je o tem govoril s policisti, je vsak teden sredi noči ob isti uri dobil klic s skrite telefonske številke. Ko je dvignil slušalko, se na drugi strani ni oglasil nihče, on pa mu je kljub temu povedal, da če se ne želi oglasiti, naj se ima lepo in da se njemu ni težko pogovarjati. Ker so bili klici sredi noči, predvideva, da so bili glede na časovne pasove iz ZDA ali Kanade, kjer bi lahko delovala tudi kakšna enota tujske legije.

Družina je medtem izgubila vse stike z Bogdanovo partnerico, s katero ima pogrešani policist majhno deklico. Življenje pa se jim je popolnoma obrnilo na glavo, saj jih najbolj muči prav negotovost. »Že meni kot očetu je težko, kaj šele bivši ženi, materi otroka,« pravi Milan in dodaja, da je težko tudi Bogdanovemu bratu in sestri, saj so bili zelo povezani. »Malo je takšnih otrok, ki bi bili tako povezani kot moji,« razloži in nadaljuje, da je zaradi sinovega izginotja Srečku precej zaškripala šola. Starejšega brata je zelo spoštoval, zanj pa je bil tudi najboljši možni zgled. »Tisti, ki kaj ve, naj nam da vsaj kakšen namig, kje je Bogdan, ali pa naj se postavi v našo kožo in si poskuša predstavljati, kako težko je to, ko ne veš, ali je otrok še živ ali ne,« sledi na koncu še zadnji Milanov poziv javnosti.