Pogrešani dojenček že v materinem naročju

JESENICE – V začetku tega tedna smo v redakcijo prejeli elektronsko pismo z jugovzhoda Nemčije, napisano tako okorno, da je sprva zbudilo dvom o verodostojnosti. V polomljeni hrvaščini so nas zaskrbljeni sorodniki 21-letne Magdalene Kireta, matere komaj šestmesečnega dojenčka, ki je postavljen v središče te zgodbe, prosili nekako takole: »Pomagajte nam najti dojenčka. V nedeljo zjutraj ga je odpeljal njegov oče. Predvidevamo, da sta šla v Slovenijo, saj očetovi starši živijo na Gorenjskem. Kaže, da je oče to potezo načrtoval. Prosimo, pomagajte vrniti otročka Magdaleni, saj spada tako majhen otrok v materino naročje.«

»Zelo se bojim, ne morem ti povedati nič več«

V okolico Stuttgarta, kjer živi Magdalena, smo poslali elektronsko sporočilo. V okorni hrvaščini se je oglasila zaskrbljena mati: »Ne vem, kaj naj naredim. S partnerjem imava, čeprav nisva poročena, skupno skrbništvo nad sinom. Vzel mi je otroka, in to brez razloga. Pobegnil je v nedeljo zjutraj, nato so ga videli v Sloveniji, torej se skriva tam nekje. Strah me je za mojega dojenčka. Brez njega ne morem živeti...« Na vprašanje, ali je obvestila policiste, je pojasnila: »Obvestili smo vse živo, a za zdaj nam še nihče ne more pomagati. Ne vem, kje je moj otrok. Ne vem, pri kom je. Ne vem, ali je v redu. Zares ničesar ne vem...« Med drugim je dejala, da je fantkov oče romske narodnosti, dobro obveščeni pa so te navedbe popravili, rekoč, da pripada jeseniški sintski skupnosti. In ko je Margareta Kireta po eni strani prosila, naj ji pomagamo prek našega časopisa najti otroka, je v sredo dopoldne v isti sapi rotila: »Ničesar še ne objavi, prosim te. Ne morem povedati več, ampak počakaj do večera. Zelo se bojim, zato ti zdaj ne morem povedati ničesar več.«

Pa ne samo prek elektronskih pisem, kakršno smo prejeli mi, že od začetka tega tedna se je predvsem po facebooku bliskovito širila velika iskalna akcija malega fantka. Z namenom najti dojenčka je mati ustanovila skupino in v kratkem času se je tej spletni skupnosti pridružilo kar deset tisoč ljudi, pretežno z nemškega govornega območja. Člani skupine so malčka iskali tako, da so delili sliko pogrešanega dojenčka in njegovega očeta, predvsem pa so spodbujali mamo, naj bo pogumna in naj ne obupa.

Toda nato je sredi tedna mnogo dvomov sprožila objava Magdalene Kireta, ki je virtualni množici sporočila, da namerava odpreti bančni račun. Pojasnila je, da bo zbirala sredstva, s katerimi se bo potrudila vrniti sina domov. In čeprav tega ni storila, jih ni bilo malo, ki so se vprašali, zakaj mama za iskanje sinka potrebuje denar. Spet drugi so se spraševali, ali je zgodba sploh resnična, mnogi pa so želeli vedeti, kje že ves ta čas tičijo tudi uradni podatki o pogrešanem otroku. Dotlej je namreč vse informacije, ki so kapljale v virtualni svet, posredovala le otrokova mama, in ne uradni viri.

Uradne informacije od nemških policistov

Ko je zgodba dobivala še ta zaplet, pa smo od policistov iz nemškega mesta Reutingen prejeli prve uradne informacije. »Potrdimo lahko, da je naša kriminalistična policija obveščena o zadevi in da smo že sprožili vse ustaljene postopke. Po doslej znanih podatkih sta oče in otrok v Sloveniji. Oba, oče in mati, imata skupno skrbništvo nad otrokom. Ne glede na to pa ne sme eden od staršev drugemu brez privolitve odvzeti otroka, zato smo zaradi suma nedovoljenega odvzema naredili vse ustrezne korake, ki jih dopušča naša zakonodaja. Slovenska policija je o tem primeru obveščena. Sproženi so že uradni postopki, ki bodo vodili k vrnitvi otroka v Nemčijo,« nam je pojasnil Björn Reusch s policijske uprave v Reutlingenu. To, da je slovenska policija seznanjena s primerom, so nam potrdili tudi na kranjski policijski upravi, kjer so dodali, da »še preverjajo informacije iz objave na facebooku in pri tem aktivno sodelujejo s pristojnim centrom za socialno delo«.

In ko so sredi tedna do nas pripotovala prva uradna pojasnila o pogrešanem šestmesečniku, je dečkova mamica Magdalena Kireta skupaj s svojo teto Gertrudo Ladnjak – obe sta hrvaške narodnosti – že potovala proti Sloveniji. Mrak je padel na Hrušico, ko sta se sorodnici bližali jeseniški policijski postaji.

Trajalo je uro, morda dlje, preden je stopila iz prostorov jeseniške policije. Kazalci so se vztrajno bližali polnoči, ko je otrokova mama poročala: »Policisti so pregledali vse papirje, ki sem jih prinesla s seboj. Sočustvujejo z mano in mi pomagajo. Zdaj bodo aktivirali še socialno službo, ki bo šla do stanovanja, kjer je domnevno moj otrok. Rekli so, da bodo otroka takoj vzeli, če kaj ne bo v redu, sicer bo treba počakati do jutra. Svetovali so mi tudi, naj skrbništvo čim prej urediva po nemški sodni poti. Pomagali so mi, kolikor so mi le lahko, čeprav smo v Slovenijo prispeli pozno ponoči, ko so uradi že zaprti. Če bi prispeli med delovnim časom, bi bilo vse te zadeve lažje reševati, so še rekli.«

Polnoč je že odbila, ko je Meggie, kakor jo kličejo prijatelji, opravila še razgovor z delavkami Centra za socialno delo Jesenice. Minila je še približno ena ura, ko se je dogajanje začelo nepričakovano bliskovito razpletati. Sprva smo videli solze v očeh tete Gertrude Ladnjak. Njeno lice ni bilo več naveličano čakanja, temveč napolnjeno z razburjenjem. »Tu je! Mali je tukaj! Oče ga je prostovoljno predal in dojenček je zdaj že v mamičinih rokah,« kar ni mogla skriti krikov navdušenja.

Le sekundo pozneje je iz prostorov jeseniške policijske stopila še Magdalena Kireta. V rokah je držala malo štručko, ki jo je prišla iskat kakih 600 kilometrov daleč. »Kako lepo. Neverjetno. Danes je šestnajsti. Teta, kaj nisem rekla, da ga bom dobila nazaj 16. oktobra, točno na dan, ko praznuje pol leta?« A teh besed teta verjetno ni slišala več, saj je hitela telefonirat v Nemčijo in sporočat sorodnikom, da se je zgodba sredi slovenske noči – ure so kazale prvo nočno uro in povrhu še deset minut – srečno iztekla. Včeraj sta mlada mamica in sinček še ostala v Sloveniji, zaradi urejanja postopkov na Centru za socialno delo Jesenice.

Zaman smo želeli priti do jeseniške družine, iz katere izhaja dečkov oče, saj nas je zanimala tudi njegova plat zgodbe. Kot je bilo razbrati, je 24-letnik ravno v teh dneh izbrisal uporabniški račun na facebooku. Sporočila so ostala neodgovorjena, na telefonsko številko se ni oglasil nihče, vrat do družine pa nam niso odprli niti člani sintske skupnosti z Jesenic, s katerimi smo govorili.