Pogorelci zavarovani, škode pa jim ne priznajo

TRZIN – Zavarovanja najbrž ne plačuješ zgolj zato, da se ti bo kaj zgodilo? »Bog ne daj!« se je v tistem prekrižal Esad, ki v Sloveniji živi že dolgih 36 let, »Bog ne daj!« je ponovil gradbenik, že dvanajsto leto na zavodu. Potem pa izrekel: »Namesto da ti priskočijo na pomoč, majke mi, te le še dodatno potunkajo …« Misli so mu zbežale, bil je vidno ogorčen. Zraven njega je sedela njegova sopotnica Redžife Begić, delavka v Ljubljanskih mlekarnah.

Redžife je tudi lastnica enega izmed petih stanovanjc v večstanovanjskem objektu pri gradu Jable, kjer živijo v sožitju in slogi. Zraven nje, v pritličju, žive, denimo, Jevtimijevićevi, tik nad njo je Kalać, zraven – Borka Pejić s hčerko in zetom. V podstrešni garsonjeri, povsem na vrhu, je še Popovićeva družinica. Vseh skupaj jih je torej 14! Ker zmorejo tako lepo sobivati, so lani avgusta pljunili v roke ter si s skupnimi prihranki in gradbeniškim smislom na novo prekrili ostrešje, »vsi smo delali, tudi otroci in ženske so nam pomagali,« se je spominjal najbližji sosed Dejan Jevtimijević.

Redžife je delavcem kuhala, gotovo je moralo biti vsaj tako slastno, kot bi moralo biti tudi tistega ponedeljka, 28. oktobra, ko sta bila z Esadom šele drugi dan v Veliki Kladuši. Pri Redžifinih vnučkih. Redžife jim je obljubila – jagenjčka. »Joj, kako ga imajo radi!« A je bilo veselja (pa tudi dopusta) že kmalu konec.

Požar

Dejan je svojega sinka ravno odpeljal v vrtec; ko je prispel nazaj, se mu je zdelo še vse normalno, po desetih minutah, ob 8.45, pa se je na vratih prikazal osupel Borkin zet – Tomaž Zupančič. »Res nisem vedel, za kaj se gre,« se je spominjal Dejan. »Hitro ven, podstrešje gori!« mu je zabičal Tomaž. »Jaz pa sem šel najprej po stopnišču navzgor pogledat, a mi prav daleč ni uspelo,« saj so goreče dile že padale po lesenem stopnišču, »orng vatra je bila!« Le dva dneva po grozovitem požaru, ki je zajel neko domžalsko stolpnico, so morali domžalski gasilci že spet posredovati. Evakuirati so morali ducat ljudi, ranjen ni bil nihče.

Tomaž je v hipu poklical Esada in mu povedal za nesrečo. Sicer zafrkantskemu Tomažu Esad sprva ni verjel. Zato je poklical še Dejana. »Ali je to res?!«

»Res je! Čim prej pridita!«

Jagenjček bo moral počakati, nazaj sta prišla kot blisk. »Takrat naju je kap!« sta Redžife in Esad izrekla soglasno. Videla sta uničeno ostrešje, na katero so bili tako ponosni, videla od gašenja povsem razmočeno stanovanje, spalnico, uničene stene, uničeno omaro in shrambo, »joj, joj,« je skorajda zajokala Redžife, pred katero je še pet let odplačevanja kredita, »pa saj je bil dimnikar še dva tedna pred tem na ogledu in zatrdil, da je z dimniki vse v najlepšem redu«. Kaj je bilo potemtakem narobe? »Policisti so nam povedali, da naj bi bilo podtaknjeno, da za požar nista kriva ne dimnik ne elektrika,« je dejal Esad. »Da je bil na delu neznani storilec,« ga je skrivnostno dopolnil Dejan. »Je bil kdo skregan?« smo vrtali. »Ah, bolje, da ne pišeš o tem.« Redžife je želela umiriti napetost: »Nič ne moreš, zdaj je, kar je. Zaradi tega se že ne bomo kregali in obtoževali!« Požar jo je hudo prizadel, močno pretresel. Kar je vplivalo tudi na njeno zdravje. Odtlej hodi na delo le še za štiri ure. Plače, ob kreditu, je zato le še za vzorec. A težavam ni videti konca.

Kriminalisti so naposled vendarle ugotovili, da je šlo za neznanega storilca, zoper katerega so tudi podali kazensko ovadbo. Je nekdo nespametno odvrgel cigaretni ogorek, je bilo po sredi hudodelstvo?

Stanovanje je še vlažno

Epilog je bil sledeč: vsi tisti, ki so imeli zavarovalne police sklenjene pri Generaliju oziroma Triglavu, so že v nekaj dneh dobili povrnjeno škodo in avans, ki jim je omogočil sanacijo bivalnih prostorov. Pa sploh ni šlo za majhne denarce! Povsem drugače se je razpletlo pri Begićevi, ta ima desetletno zavarovanje (plačuje po 150 evrov na leto) sklenjeno pri Wiener Städtische, ta je imela sicer še najmanj škode, predračuni za nastalo škodo so se ustavili pri šestih evrskih tisočakih, 3377 za sanacijo skupnih prostorov in 3120 evrov za njeno stanovanje. Podobno škode so imeli le še pri Dejanu. »Mi nismo imeli prav nobenih sitnosti, tudi papirologije je bilo res minimalno. Celo z Generalija so nas priganjali, da pohitimo. 'Lepo uredite in karseda mirno življenje!' so nam še prijazno zaželeli tik pred izplačilom.«

Povsem drugače je bilo pri Redžifi in Esadu. Sprva, tudi po pogovoru s cenilcem, sta bila prepričana, da bosta deležna enakega in hitrega postopka. »Gospod, vaša streha bo v celoti poplačana!« naj bi Esadu obljubil cenilec. In čeprav je bilo tudi s številnih fotografij razvidno, da je bilo ostrešje popolnoma novo, to so videli tudi pri Triglavu in Generaliju, pa pri Wiener Städtische trdijo nasprotno, »da je bil nov le manjši del ostrešja,« ne more verjeti Redžife. Zato so ji namesto 2371 evrov, kolikor je znašal njen delež za popravilo, priznali le 780 evrov. Pa še to šele po pritožbi, ko ji je zavarovalnica povrnjene stroške s 488,05 evrov vendarle povišala na 1392,24 evra. Pravzaprav so ji priznali le povračilo stroškov za beljenje stopnišča, o saniranju z vodo prepojenega stanovanja nočejo niti slišati. Nekaj več kot 400 evrov je prejela še za obnovo shrambe. Redžife je ostala za nameček še brez sušilnega stroja, na novo je bilo treba vzpostaviti še satelitsko anteno, stanovanje je še danes – vlažno.

»To naju tako boli,« je ogorčen Esad. »Ko smo prosili pristojnega z zavarovalnice, da bi se dobili in v miru pogovorili, ni hotel, prosili so nas celo, da gremo na mediacijo, v to sva privolila, zavarovalnica pa je pozneje zavrnila udeležbo v tem postopku?!« Tudi Redžife se spominja, da so jima sprva sladkobno zatrjevali, »naj nič ne skrbiva, naj jim le pošljeva vse papirje. Ko pa sva ugotovila, da stvari ne tečejo v pravo smer, so postali arogantni, da se z nama ne želijo pogovarjati, še več, uspelo jim je celo izreči, da živiva pač v stari stavbi …«

»Ko mi je oseba s škodnega oddelka dejala, saj naj bom raje vesel, da bomo dobili novo streho, me je imelo, da bi ga …« je vrelo v Esadu. Zdi se jima, da se jima pri Wiener Städtischu odtlej celo izogibajo, na zavarovalnici so prepričani o nasprotnem, da so ravnali strokovno in hitro, škoda, po njihovem mnenju, naj ne bi bila posledica požara. Pa četudi druge zavarovalnice škode v stanovanjih niso zanikale?

Redžife Begić je na robu z živci: »Za obnovo stanovanja sem si morala vendar izposoditi! Le kdo mi bo pri tako borni plačici sploh hotel dati še en kredit?« Zaradi njenega neizplačanega deleža je medtem zastala še sanacija skupnih prostorov. Če nič drugega, si je razočarana Redžife želela vsaj prekiniti pogodbo, zaradi katere plačuje mesečno premijo. Avstrijski zavarovalnici tudi to ni v interesu.