Podjetnikov umor preiskujejo že 20 let

ŠENČUR – Žena znanega gorenjskega podjetnika, 45-letnega Cirila Luskovca iz Srednje vasi pri Šenčurju, je pred 20 leti nekaj po peti uri zjutraj odhajala v službo. Pred vrati garaže, ki jo je Luskovec sicer uporabljal za pisarno, je uzrla na tleh ležečega moža. Na prvi pogled ni bilo videti nobenih znakov nasilja. Vrata so bila odklenjena, mož je v rokah držal avtomobilske ključe. Po prihodu policije je šele podrobnejši pregled trupla odkril vzrok smrti; pod ušesom je bila luknjica, ki jo je, kot so ugotovili pri obdukciji, povzročila krogla iz malokalibrske puške. Sledila je ugotovitev, da naj bi strelec stal približno deset metrov od žrtve, streljal pa je s puško, opremljeno z dušilcem zvoka. Na kraju, kjer je storilec očitno v zasedi čakal na prihod Luskovca, niso našli nobenih sledov. Umor podjetnika je močno odjeknil v javnosti. V široko zastavljeni kriminalistični preiskavi se je pojavilo več možnih različic o motivu za umor.

Kriminalisti niso našli oprijemljivih razlogov, da bi šlo za maščevalno dejanje, verjetnejša je bila sled, ki je vodila v smer posojanja večjih vsot denarja različnim ljudem. Strela nihče ni slišal, kajti storilec je streljal s puško, opremljeno z dušilcem zvoka.

Ko so preiskovalci pri Luskovcu našli dolg seznam njegovih dolžnikov, se je preiskava premaknila z mrtve točke. Oseb, ki so podjetniku dolgovale različne zneske, je bilo veliko, izstopal pa je kranjski podjetnik, nekdanji policist, 46-letni Milan Puce. Bil je Luskovčev dobri znanec, večkrat si je sposojal, denar pa je tudi vračal. Sum je vzbudil podatek, da je bil prav usodnega dne na obisku v Srednji vasi in vedel je, kam se Luskovec odpravlja ter nemara tudi, kdaj se vrne.

Sum je padel nanj, saj ni imel popolnega alibija. Tisto noč, ko je umrl Luskovec, je bil namreč s prijatelji v igralnici na Bledu, toda približno dve uri, med 1. in 3. uro, je bil njegov alibi zelo majav oziroma ga ni bilo mogoče potrditi. Torej za čas, ko je pod strelom padel Ciril Luskovec.

»Ne zdržim več pritiskov mafije!«

Ni ostalo skrito, da so kriminalisti Puceta pridržali, zasliševali in spustili na prostost. Toda dokazov za kaj več ni bilo dovolj.

Štiri mesece po Luskovčevi smrti je Milan Puce poskrbel, da umor verjetno nikoli ne bo dokončno pojasnjen. Šestnajstega septembra istega leta je namreč naredil samomor. Na počivališču Podtabor ob gorenjski magistralni cesti ga je našla naključna popotnica. Truplo je ležalo v grmovju, nedaleč stran je bila parkirana njegova rdeča katra. Kljub dvomom, da je šlo res za samomor, je to potrjevalo poslovilno pismo, ki so ga našli v avtu: »Ne zdržim več pritiskov mafije,« naj bi med drugim pisalo v njem. Preiskovalci so se lotili podrobne analize in grafološka preiskava naj bi potrdila, da je pismo napisal Puce. A dvomljivci so temu dodali: »Je pisal prostovoljno ali pod prisilo?«

Zaradi Pucetove smrti je preiskava umora Cirila Luskovca nekoliko zastala. Toda kup obremenilnih najdenih dokumentov je kazal, da je bil Puce Luskovčev največji dolžnik. Dovolj je bilo za sum, ni pa bilo neizpodbitnih dokazov, da je bil res vpleten. Na seznamu dolžnikov, ki so ga našli pri Luskovcu, pa je dejansko močno izstopal. Po zbranih obvestilih se je izkazalo tudi, kot rečeno, da Puce za čas med 1. in 3. uro alibija ni imel.

Puška za 
tiho ubijanje

V času intenzivne preiskave podjetnikovega umora, še pred Pucetovim samomorom, je policija z uporabo prikritih metod dobila podatek o prodaji specialnega orožja. Ko so 14. julija policisti vdrli v prostore S. F. v Ljubljani, kjer je imel trgovino z varnostnimi sistemi, so našli več specialnih pušk, opremljenih z dušilci zvoka. Zaklepi so bili kitajske izdelave, cevi prirezane, serijske številke pa zbrisane. »Vsaka puška zase je unikat,« so pojasnili javnosti, »to je pravo orožje za tiho ubijanje.« Kriminalistično-tehnična preiskava je pokazala, da je krogla, ki je utrnila Luskovčevo življenje, priletela iz puške, kakršne je sestavljal S. F. Ovadili so ga za kaznivo dejanje nezakonite izdelave orožja in pomoči pri umoru. Odkritje pušk je nakazalo smer za nadaljnje iskanje med preprodajalci orožja, tu pa se je ustavilo. Puške, iz katere je streljal Luskovčev morilec, niso odkrili, ovadbo za pomoč pri umoru so zoper S. F. pozneje zavrgli.

Med razkrivanjem Pucetovih finančnih mahinacij je prišlo na dan, da se je v svojih megalomanskih poslih zaplezal; zajemal je s preveliko žlico in znašel se je v upniško-dolžniškem klobčiču, iz katerega ni videl izhoda. Po zbranih podatkih naj bi njegovi dolgovi skupaj znašali kar okoli dva milijona tedanjih nemških mark. Samo pri Luskovcu je vzel posojilo v višini 500.000 nemških mark, v poslu je kot garant nastopalo tudi kranjsko podjetje ETP, za jamstva pa naj bi v obliki akceptnih nalogov poskrbela finančnica Marija S., ki je delovala brez vednosti direktorja ETP. V obliki zadolžnic svojega podjetja je jamčila Luskovcu za vračilo Pucetovih posojil. Po tem odkritju so jo suspendirali, njena resnična vloga pri tej zgodbi pa ni bila nikoli popolnoma pojasnjena.

Primer je in ni rešen?

Na kranjski policijski upravi smo se pred nekaj meseci pogovarjali z direktorjem Simonom Veličkim, ki je bil v času umora Cirila Luskovca operativni vodja oddelka in je vodil preiskavo. Imena osumljenca na policiji ne izgovorijo, ker postopek formalno še ni končan. »Načelo skeptičnosti kriminalističnega preiskovanja nas uči, da ne zapremo spisa, dokler ni podana kazenska ovadba za utemeljen sum. Če bi lahko potrdili, da je bil naš sum utemeljen, bi poročilo tožilstvu dopolnili in primer zaprli. Še vedno obstaja določen del možnosti, da bi lahko dejanje storil tudi kdo drug,« je dejal Simon Velički.

»Umor Cirila Luskovca torej še vodimo kot nerešen primer. Še vedno smo pozorni na vsak namig, informacijo ali obvestilo, ki bi prišlo iz tega okolja in tudi iz tujine. Pazljivi smo na dogajanje, če bi lahko še kaj nadgradili v preiskavi. V tem primeru je nekaj okoliščin, na katere ne moremo vplivati (samomor Milana Puceta, op. p.). Na to osebo smo osredotočili sum in v zvezi s tem izvajali prikrite ukrepe. Ovadili smo tudi izdelovalca orožja (S. F., op. p.), ker je bilo neizpodbitno dokazano, da je izdeloval orožje za tiho likvidacijo. V sklopu preiskave na kraju zločina nismo našli niti ene uporabne sledi, sami smo ugotovili, kje je stal storilec. Mimogrede, lahko bi šlo za naročen umor, lahko pa je dejanje izvršil dolžnik (Puce) sam, to je še odprto. Skratka, naredili smo vse, kar je bilo mogoče, tudi če gledam zdajšnje pristope pri preiskavah, dosti več ne bi mogli narediti. Najmočnejši sum smo osredotočili na največjega dolžnika. Nekoč je bil policist, treniran, izjemen ostrostrelec in kot je znano, za čas umora ni imel preverljivega alibija. Ugotovili smo, da je bil v tistem času nekje v okolici Kranja. Potrdili smo izjemno stisko te osebe, ki je bil dolžan na več strani. Povezave in dolžniško razmerje so bili tudi s kriminalnimi združbami. To je potrjeno. V poslovilnem pismu je omenjal pritisk Črnogorcev. Zapisal je nekaj besed, tudi to, zakaj je zaključil življenje. Menim, da smo veliko naredili, toda splet okoliščin – zaradi smrti osumljenca pred zaključkom preiskave ni bilo mogoče nadaljevati do stoodstotne potrditve. Za nas je oseba (Milan Puce op. p.) še vedno glavni osumljenec in naš spis je še odprt,« je zaključil Simon Velički.