PRISTAVA PRI MESTINJU – Septembra bosta minili dve leti od tragedije, ki se je zgodila na nezavarovanem železniškem prehodu nedaleč od Pristave, ene od krajevnih skupnosti v občini Podčetrtek. Usodnega jutra je na tire v trenutku, ko je po njih pripeljal potniški vlak, z rdečim fordom fiesto zapeljala 63-letna Ana Mecilovšek, ki je imela ob sebi v avtomobilu še dve leti starejšega moža Stanka. Vlak je silovito trčil v njuno vozilo, saj ga strojevodji, kljub zaviranju, ni uspelo pravočasno ustaviti, in ga še več kot 200 metrov potiskal pred seboj. Posledice so bile grozljive. Zakonca Mecilovšek sta dobila tako hude poškodbe, da sta umrla na kraju dogodka.
Vlaki vozijo počasneje
Tistega septembrskega jutra je bila, kot so povedali domačini, megla, ki je orosila ogledalo, ki naj bi bilo voznikom v pomoč pri prečkanju nevarnega železniškega prehoda. Srečko Mecilovšek, ki je takrat izgubil mamo in očeta naenkrat, pravi, da nevarni železniški prehod še naprej ostaja zavarovan le z andrejevim križem, čeprav je izrazito nepregleden. »Še toliko slabše je, ker ob železniški progi nihče ne kosi trave, ogledalo, ki naj bi bilo voznikom pri prečkanju v pomoč, pa je neučinkovito. Zdaj, ko je ob progi tudi kolesarska steza, je namreč mogoče v ogledalu videti kvečjemu kolesarja, vlaka, ki se ti približuje iz smeri Pristave in vozi proti Celju, pa zaradi ostrega in nepreglednega ovinka še vedno ne,« pravi Srečko Mecilovšek. Dodaja, da so takrat po nesreči vsi obljubljali, kako bo bolj poskrbljeno za varnost, a zgodilo se ni nič. Še več, lani ob železniški progi trave nihče ni pokosil. In tudi letos ne. No, vsaj dokler se nismo tam pojavili s fotoaparatom. Že dan ali dva zatem pa je eden od domačinov, ki so za to zadolženi, travo pokosil, saj je najbrž slutil, da se nekaj pripravlja. »Starši so bili še mladi in zelo zagnani za delo, zato bi nama njune roke še vedno prišle še kako prav,« je žalosten sin Srečko, ki si ne želi, da bi prehod terjal še kakšno novo žrtev. Kot pravi, so obstajali načrti, da bi ob kolesarski stezi naredili novo cesto, a je zdaj vse potihnilo. »Samo nekaj so pa naredili. Vsi vlaki od takrat tu skozi vozijo bolj počasi, mislim, da največ 20 kilometrov na uro,« še pove Srečko Mecilovšek.
V Sloveniji je na celotnem železniškem omrežju 787 nivojskih prehodov, kjer cesta prečka železniško progo. Kar 451 jih je zavarovanih le z andrejevim križem, 284 z avtomatsko varnostno napravo in zapornicami, 21 z avtomatsko svetlobno cestno signalizacijo, 23 z mehanskimi zapornicami in osem z zapornim brunom. »Vsak izredni dogodek na železniškem omrežju obravnavamo izjemno resno, ga temeljito preiščemo in vodimo tudi natančno statistiko dogodkov, ki bi lahko kakor koli vplivali na varnost udeležencev v prometu in železniškega prometa na splošno,« pravi Janez Krivec, predstavnik za stike z javnostmi Slovenskih železnic. Dodaja, da je javna železniška infrastruktura v lasti države, železnice pa jo le upravljajo. »Za nadgradnje zavarovanja nivojskih prehodov in zapiranje teh je pristojno ministrstvo za infrastrukturo. Mi pa si prizadevamo, da bi z upravljavci cest našli skupen jezik in bi število nezavarovanih nivojskih prehodov še zmanjšali,« pove Krivec. In še, da se nesreče največkrat zgodijo zaradi neupoštevanja cestnoprometnih predpisov in zadrževanja ljudi na delih prog, ki niso namenjeni potnikom niti na njih nista dovoljeni gibanje in zadrževanje. »Zato vedno znova opozarjamo udeležence v prometu, da je hoja ob progi ali celo po njej ali vožnja mimo zapornic, ki se že spuščajo, ali pa to, da nekateri obvozijo polzapornice, nevarna in strogo prepovedana,« še doda Krivec.
Prehod bi lahko zaprli
Tudi župan občine Podčetrtek Peter Misja poudarja, da je vse, kar se tiče nevarnega železniškega prehoda v Pristavi, v domeni države. »Menimo, da sta bila cesta in prehod tukaj že davno pred železnico. Res je tudi, da smo se po nesreči večkrat pogovarjali in razmišljali, kaj bi še lahko naredili in kako, a se ni zgodilo nič oziroma zelo malo. Edino, kar je opazno, je to, da je zdaj najvišja dovoljena hitrost vlakov na tem odseku le 20 kilometrov na uro,« pravi Misja. Ne strinja pa se s tem, da trava ni pokošena, saj za košnjo skrbijo tudi zaradi kolesarske steze. »Ne nazadnje je to nujno tudi zato, ker tod ne vozi tako malo vlakov. Mislim, da jih je kar kakšnih devet, turističnemu oziroma muzejskemu vlaku, ki vozi v poletni sezoni med Celjem in Rogatcem, pa se je pridružil še kopalni,« razloži Misja.
Drži pa, pravi, da preglednost ni nič večja, kot je bila. »Imeli smo idejo, da bi naredili obvozno cesto, a država je prva, ki mora reči, ali ta prehod, tak, kakršen je, sploh lahko funkcionira ali ne. In glede na to, da še ni zaprt, država očitno smatra, da lahko funkcionira,« meni Misja. Dodaja, da ni večjih težav, odkar je hitrost vlakov bistveno nižja. »Ta tragedija je bila en tak izredni dogodek, za katerega si nihče ne želi, da bi se še kdaj ponovil. Sicer prebivalci, gre za okoli 20 hiš, večinoma uporabljajo drugo cesto, res pa je, da je pot zanje malo daljša. A jo večina vseeno uporablja,« še pove Misja. In ponovi: »Dejansko bi minister za infrastrukturo s sklepom ta prehod lahko že jutri zaprl, a tega si verjetno tudi nihče ne želi.«
Smrt na železniških tirih
Lani se je na železniških tirih poškodovalo 17 ljudi, 22 pa jih je umrlo. Trije so umrli na nivojskih prehodih. Kot poudarjajo na Slovenskih železnicah, se število nesreč, smrtnih žrtev in poškodovanih na železniških tirih giblje v povprečju preteklih petih let in ne odstopa niti navzgor niti navzdol. Ob progi nihče ne kosi trave, ogledalo pa je neučinkovito.
