TRŽIČ – V nedeljo so člani domače gorske reševalne postaje izgubili dolgoletnega člana Janeza Janka Megliča. Približno ob šesti uri se je izkušeni alpinist in gorski reševalec po Kramarjevi poti odpravil na Storžič. Ker se do 16. ure ni vrnil, so domači sprožili iskalno-reševalno akcijo. Njegovi prijatelji so se v smer zagrizli peš, hkrati pa je vzletel tudi helikopter Slovenske vojske z zdravnikom in reševalcem letalcem. »Našli smo ga 50 višinskih metrov nad bivakom v Storžiču, opazila pa sta ga reševalca v helikopterju. Kot kaže, mu je nekje na 1900 metrih (Pod gradom) zdrsnilo ali pa se mu je odlomil oprimek.« Kot so zapisali njegovi kolegi, je Janko v njihove vrste stopil leta 1992 in si po uspešno opravljenem izpitu 1995. pridobil naziv gorskega reševalca. Kot aktivni reševalec je vseskozi sodeloval v reševalni ekipi, ki je planincem v visokogorju ponujala pomoč, in bil njen nepogrešljiv član. Tokrat pa je zanj v Storžič pomoč prišla prepozno.
Načelnik GRS Tržič Slavko Rožič ob tem opozarja, da je v gorah po grapah še vedno nekaj snega, zato na pot nikar brez zimske opreme (derez, cepina), pri prečkanju snežišč pa velja biti še posebno previden. Ker je v tem času tudi večja nevarnost padajočih kamnov, pod stenami čelada ni odveč.
Enkrat so ga že rešili
Kot nam je dejal Slavko Rožič, sta imela z zdaj pokojnim Megličem prav poseben odnos. Prvega februarja 2001 sta se odpravila Pod Grapo med Travnikom in Šitami. Med sestopom proti Trenti pa se je nad njima sprožil klužasti plaz in Janka potegnil s seboj. Nosil ga je 200 metrov, od tega čez 80-metrski skalni skok. Soplezalec je takoj prilezel do nezavestnega prijatelja, ga oskrbel in odhitel po pomoč. Reševalna akcija se je kljub zapletom in ekstremnim razmeram za letenje s helikopterjem (veter je pihal v sunkih do 100 km/uro) srečno končala. Po 12 dneh kome in tednu boja s smrtjo mu je uspelo in prebudil se je. A cena, ki jo je plačal, je bila velika. Zaradi poškodovanih možganov je bil na stopnji novorojenčka. Ni zmogel in znal ničesar: jesti, piti, požirati sline, kaj šele hoditi. Stvari, ki so odraslemu samoumevne in jih počne avtomatsko, se je moral spet naučiti. Napovedi zdravnikov so bile zelo slabe in brez ljubeče, pogumne, požrtvovalne in potrpežljive punce bi se lahko vse končalo drugače. Poleti istega leta ga je spet premamil klic gora, ki ga vse do tragične nedelje, 27. maja letos, ni izpustil iz objema. Leto in pol po tistem, ko se je prebudil iz kome, pa je že plezal v steni Velikega vrha nad Jezerskim. Leta 2007 je za zbornik ob 70. obletnici Društva GRS Tržič zapisal: »Nesreča me je precej spremenila. Zdaj na prvem mestu niso le gore in stremljenje za najboljšim, najvišjim. Najpomembnejša je družina in prijatelji, cilje v hribih pa prilagajam svojim trenutnim zmožnostim. Želja imam še mnogo, gore doma in po svetu pa me čakajo in vabijo. Vedno bodo del mojega življenja, moj kraj za sprostitev in ozdravitev.«
Devet pod plazom |
Umrl je tam, kamor se je vsakič z veseljem vračal, in za seboj pustil ljubečo ženo Meto, sinova Matica in Drejca ter prijatelje. Ti se bodo od njega poslovili v petek. Na zadnjo pot ga bodo pospremila službena vozila gorskih reševalcev, po pogrebu pa bo žalna seja v lokalnem kulturnem domu.
Slovo še od ene legende
Ko se bodo tržiški gorski reševalci spominjali svojega člana, bodo na drugem koncu Slovenije pokopali Tea Pajnika, enega od ustanoviteljev Postaje GRS Maribor, ki je v soboto umrl po dolgotrajni bolezni. Poskrbel je za umeščanje postaje v življenje okraja Maribor, za poznavanje GRS v javnosti, sodeloval je pri ustanavljanju reševalnih skupin itd.
Začel in končal v steni Storžiča
Aprila 2009 je svojo pot v severni steni Storžiča končal tudi Filip Bence, ki je tam prvič plezal, ko je imel rosnih 17 let. Tudi on je postal alpinist, gorski reševalec, inštruktor letalca, gorski vodnik, fotograf in poet s planinsko dušo, ki je razumel, kaj je prav in kaj ne. Našli so ga mrtvega pod severno steno Storžiča, na vhodu v Kramarjevo smer. Presenetil ga je plaz.
