MOTNIK – Le tri dni potem ko je iz zapora na Dobu zaradi sodbe, ki jo je razveljavilo vrhovno sodišče, na prostost odkorakal Branislav Maček, ki je v noči na 2. oktobra 2009 v prometni nesreči pri Arji vasi ubil tri mlade Celjane, so slovenske ceste vzele novo mlado življenje. V nedeljo zgodaj zjutraj, okoli 3.45, je na stari cesti med Ljubljano in Celjem, na Vranskem, 32-letni voznik z območja Polzele do smrti zbil 18-letnega Martina Pikla, ki je pešačil proti domu. Nanj danes spominjajo le še prižgane svečke tik ob desnem robu vozišča za mostom nad reko Bolska in trije krvavi madeži na sredini ceste. Kaj se je tistega jutra tam dogajalo, je policija preiskovala vse do ponedeljka. To ni bila nesreča, v kateri bi povzročitelj najprej priskočil na pomoč ponesrečencu, ampak brezčutno in neodgovorno dejanje voznika, ki je po trčenju v nesrečnega Martina pobegnil s kraja dogodka in se skrival vse do 11.30, dokler ga ni našla policija. »Nič ne pomaga, če se bo zdaj prišel opravičit. Če bi takrat ustavil in poklical reševalce, bi morda Martin še živel,« nam s solzami v očeh pripoveduje njegov brat Tadej. Ves čas našega pogovora sta mu ob strani stali mama Ingrid in sestra Saša. Očeta Rajka pa v času našega obiska ni bilo doma. »Kaj je imel v glavi, ne vemo,« pripomni vidno prizadeta Ingrid in nato vskoči še Tadej: »Samo da bi ustavil, da bi mu dal prvo pomoč in umetno dihanje. Kako more pobegniti? Lahko bi ga zaščitil, da nato čez njega ne bi še tovornjak zapeljal.«
Pustil ga je ležati na cesti
Martin bi morda lahko trčenje preživel, če bi imel 32-letnik toliko vesti, da bi počakal na reševalce. Še več, zaščitil ni niti kraja dogodka, ki je od izvoza za Vransko na štajerski avtocesti oddaljen med 300 in 400 metri, tako da je v Martina trčil še voznik tovornjaka, ki je, kot pravi Tadej, tudi poklical policijo. »Zakaj bog vedno vzame samo dobre?« se med pogovorom sprašuje Ingrid, ki ne more pozabiti, kako priden in dober je bil njen sin in kako so ga vsi imeli zelo radi. »Osemnajst je bil star. Naredil je šolo in se takoj zaposlil, še vse je imel pred seboj in imel je svoje sanje,« nadaljuje Martinova mama in dodaja, da je načrtoval tudi, kako bi v družinski hiši sezidal delavnico in si uredil svoje stanovanje. »V službi so ga imeli radi in ga vzeli za svojega. Nihče ne more verjeti, da smo ga izgubili. Z veseljem je zjutraj vstal in šel v službo,« pravi Ingrid.
Tadej tiste noči zagotovo ne bo nikoli pozabil, saj je bil skupaj z manjšim bratom še vse do nekaj minut pred njegovo smrtjo. Spominjal se je, kako sta se v soboto čez dan še smejala na gasilskih vajah in se tam veselila s prijatelji. Nato so se odpravili v lokal Sedmica sredi Vranskega. Spomni se še, da je klical prijateljico, da bi ju prišla tja iskat, in da je nato šel pred lokal na cigareto. »Kar naenkrat je imel vsega dovolj in se je kar peš sam odpravil proti domu,« pravi Tadej. To so nam potrdili tudi v lokalu, kjer so nam povedali, da sta takrat proti Motniku odšla »dva avtomobila s treznima šoferjema«, ampak Martin ni hotel sesti v noben avto. Ko Tadeja vprašamo, ali ni to prevelika razdalja za peščanje, saj je do Motnika več kot 11 kilometrov, nam skupaj z mamo odgovori, da je Martin velikokrat zvečer šel kar sam domov, saj ni želel nikogar obremenjevati. »Nikoli ni hotel poklicati, da bi ga kdo prišel iskat. Vsi smo mu velikokrat rekli, naj pokliče, a tega ni naredil. Vedno je hotel samo pomagati,« se spominja Ingrid. Ravno zato je Martin tudi hotel čim prej do vozniškega izpita, tega je, kot se spominjajo domači, hotel opraviti na skrivaj in jih presenetiti.
Klical ga je zaman
Martin je, dokler se ni vanj zaletel 32-letni voznik, prepešačil le dober kilometer poti. Govoricam, da naj bi bil v lokalu tudi povzročitelj nesreče, Tadej ne verjame. »Ker ga nikjer ni bilo, sem ga okoli četrte ure zjutraj klical in se ni oglasil, saj je bil telefon nedosegljiv. Mislil sem, da ima spet ugasnjenega,« pravi Tadej, ki se še danes sprašuje, kaj bi bilo, če bi drugače odreagiral. »Včeraj sem sedel na posteljo v njegovi sobi in rekel, daj mi vsaj en znak, da nisem kriv. Nato pa so se na polno razgrnili oblaki in sončni žarki so posvetili v njegovo sobo,« doda Tadej, ki ne more pozabiti, kakšen veseljak in optimističen človek je bil njegov brat. Zelo rad se je ukvarjal s športom in bil zelo odgovoren, saj se je takoj po končani lesarski šoli že zaposlil. »Odraščala sem v reji in rekla sem si, da svojih otrok ne bom nikoli zapustila. Kaj se mi je zdaj naredilo – vzamejo mi sina,« se zlomi Ingrid, ki ji je ta tragična nedelja za večno zarezala bolečino v srce, po kruti ironiji usode je sina izgubila ravno na svoj rojstni dan. »Rodil se je 7. novembra, zato smo ga imenovali Martin. Na svet bi moral prijokati 11. novembra, ampak je hotel priti prej. Zdaj pa je prej odšel,« v joku in vsa pretresena sklene Martinova mama.
Najprej v Martina, nato v signalizacijo Preiskava nesreče je pokazala, da je 32-letni voznik peljal od Čepelj proti Trojanam in s prednjim desnim delom vozila pri mostu čez potok Bolska trčil v 18-letnega pešca, ki je hodil v isti smeri, torej ob desnem robu neosvetljenega vozišča. Za njim je pripeljal še 39-letni romunski voznik tovornega vozila, ki kljub umikanju v levo ni mogel preprečiti trčenja in je s prednjim desnim kolesom prevozil pešca, ki je obležal na vozišču. Na PU Celje dodajajo, da je 32-letni voznik (v vozilu sta bila še dva sopotnika) brez ponujene pomoči 18-letniku odpeljal s kraja nesreče in po približno enem kilometru trčil še v cestno signalizacijo ter prav tako zapustil kraj trčenja. Odpeljal se je v domači kraj, vendar ne na naslov bivanja, in odšel v Letuš, kjer so ga policisti izsledili in mu odvzeli prostost. Zoper voznika, ki je vozil pod vplivom alkohola in ki v nesreči ni bil poškodovan, bodo policisti vložili kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ter zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči. |