ZGORNJA KUNGOTA – Prebivalci Zgornje Kungote, majhnega kraja nedaleč od slovensko-avstrijske meje, si še vedno niso opomogli od družinske tragedije, ki je v soboto pretresla celotno Slovenijo. So si pa lahko v sobotnem večeru vsaj oddahnili, ko so z mariborske policijske uprave sporočili, da so 33-letnega domnevnega morilca Roberta Supančiča prijeli in da nevarnost ne preti več. Izvedeli smo, da je truplo 64-letnega Boruta Supančiča v stanovanjski hiši v Zgornji Kungoti 12/r našel pokojnikov brat, ki je v sobotnem dopoldnevu prišel na obisk. O najdbi trupla v mlaki krvi je obvestil policijo. Ker so se za sinom Robertom, ki je živel z očetom v hiši v Kungoti, izgubile vse sledi, je postalo jasno, da je tako ali drugače povezan z umorom in da je na begu.
»Vedel sem, da se bo zgodilo kaj takšnega. Česa drugega tudi pričakoval nisem,« nam je dejal domačin in hkrati priznal, da je očeta in sina poznal zgolj bežno. Pristavil je še, da je »očeta videval v trgovini, medtem ko sina ni bilo veliko na spregled«. Tudi najbližji sosedje niso znali veliko povedati o družini Supančičevih. Sina Roberta je bližnji sosed poznal le po dveh stvareh: »Velikokrat je precej preglasno poslušal glasbo in cele dneve delal sklece.« Robert Supančič naj bi bil zaljubljen v borilne veščine, predvsem budokai. Na dejstvo, da je nevaren, so opozarjali tudi policisti, ne nazadnje je leta 2003 zagrešil umor in poskus umora.
Bi poniknil v Nemčiji?
Policisti so v soboto popoldne mrzlično iskali Roberta Supančiča, hkrati pa vedeli, da je pobegnil s svojim nissanom micro, zeleno-črne barve. To naj bi jim povedala soseda, ki ga je videla v soboto zjutraj zapuščati hišo. »Za pomoč smo prosili tudi avstrijske varnostne organe,« je med iskanjem domnevnega morilca izdal Miran Šadl z mariborske policijske uprave. In slovenski policisti so s to potezo imeli še kako prav, saj so Roberta Supančiča v soboto pozno popoldne prijeli v Avstriji. Napovedi domačinov, da bi lahko pobegnil čez bližnjo mejo (ali čez Jurij ali mimo Svečine), so se uresničile. Po naših podatkih naj bi mu policisti naših severnih sosedov lisice na roke nadeli nedaleč od Dunaja. Kam je bil namenjen, ne ve nihče, širijo pa se govorice, da je imel namen ponikniti v Nemčiji.
Čim so dobili informacijo, da je Robert Supančič prijet, se je začela vojna s časom, da se zagotovijo vsi papirnati pogoji za njegovo izročitev. Časa za varnostne organe je namreč v tovrstnem primeru zelo malo, saj ga avstrijski policisti ne smejo brez razloga zadrževati v priporni celici. Ali so ga Avstrijci že izročili Sloveniji, še ni znano. Ko bo v slovenskih rokah, se bo ponovno začela stara zgodba o (ne)prištevnosti. Ko se bo srečal s preiskovalnim sodnikom, bo moral pojasniti, zakaj je v noči na minulo soboto pograbil nož in z njim pokončal svojega očeta Boruta.
»Sosed nori z nožem«
Zgodba je kot jajce jajcu podobna tisti izpred enajstih let. Aprila 2003 je družina živela v bloku v Borovi vasi, a je bilo že vse pripravljeno na selitev v Kungoto. Tragičnega petkovega večera naj bi skupaj sedeli pred televizijskim sprejemnikom v četrtem nadstropju bloka na Prušnikovi ulici 28. Iz nepojasnjenih razlogov naj bi se med mamo in sinom vnel spor, med katerim je takrat 21-letni Robert, študent zgodovine na pedagoški fakulteti, pograbil večji kuhinjski nož. Z njim je mamo večkrat zabodel po vratu in v predel prsi, a je takrat 49-letni Stanislavi Supančič uspelo pobegniti iz stanovanja na hodnik. Sin jo je dohitel in neusmiljeno zabadal svojo mater z ogromnim nožem, dokler ni mrtva obležala v mlaki krvi.
Na ropot na hodniku pred stanovanjem je postala pozorna 61-letna soseda Adela Bračič. Stopila je na hodnik, poskušala ustaviti ponorelega soseda, ki se je znašal nad svojo mamo, a naposled pred mladeničem pobegnila v svoje stanovanje. Zaklenila je vhodna vrata, a to Roberta Supančiča ni ustavilo. Tako dolgo se je zaletaval vanje, da so padla s tečajev. Sosedo je našel na balkonu, kamor se je Bračičeva zatekla in kričala: »Na pomoč, sosed nori z nožem!« Niti klici na pomoč Roberta niso ustavili, dvakrat je zabodel sosedo, enkrat v vrat, drugič v hrbet. Le hitremu posredovanju reševalcev se gre zahvaliti, da je napad preživela.
Moril in zaspal
Robert Supančič je zatem odšel v svoje stanovanje in povsem mirno legel v posteljo. Ko so v stanovanje stopili policisti, naj bi celo spal. Ko so ga možje postave prebudili, naj bi se jim tako močno upiral, da so ga obvladali šele trije policisti. Da je ostal miren, so mu nataknili lisice. Med prevozom v bolnišnico na odvzem krvi naj bi v reševalnem avtomobilu ponovno zaspal. Dremal naj bi tudi v bolnišnici, medtem ko je na invalidskem vozičku čakal na zdravniški pregled. Sojenje za umor matere in poskus umora sosede je julija istega leta potekalo za zaprtimi vrati. Tudi na predlog strokovnjakov sodnici Stanki Firm Gavez ni preostalo drugega, kot da Robertu Supančiču izreče ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Po takrat veljavni zakonodaji je lahko ta ukrep trajal največ deset let.
Po naših podatkih se je Robert Supančič na psihiatriji zdravil manj kot sedem let. Pred dobrimi tremi leti so ga izpustili in ocenili, da ni nevaren za okolico. Preselil se je k očetu v Kungoto, živel sicer nesocialno, a mirno življenje, vse do minule sobote.
Primer Roberta Supančiča nakazuje na neurejene razmere v slovenski zakonodaji. Če bodo strokovnjaki ugotovili, da je tudi očeta umoril neprišteven (da se ni bil sposoben zavedati posledic dejanja ali da svojega vedenja zato ni imel v oblasti), sodnemu senatu ne preostane drugega, kot da mu bo ponovno izrekel varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ta ukrep se po novem izvaja na forenzičnem oddelku psihiatrije univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru in lahko traja najdlje pet let (po prejšnjem zakonu deset). Imajo pa psihiatri po zakonu o duševnem zdravju dolžnost vsako leto preverjati potek zdravljenja in možnost, da tudi po preteku maksimalne dolžine odredijo nadaljevanje tega. A to zdravljenje ne poteka na forenzičnem oddelku, ampak na povsem običajnem psihiatričnem oddelku. Po naših podatkih naj bi trenutno potekalo ocenjevanje o možnem izpustu na prostost morilca Vlajka Bačića. Danes 65-letnega možakarja so pred skoraj natančno petimi leti obsodili na obvezno psihiatrično zdravljenje, ker je na dvorišču bloka na Teznem umoril 44-letno Jožico Kelemina. Kot vzrok za umor je navedel, da ga je motil hrup, zato je nesrečnico zabodel z nožem v hrbet. |