LJUBLJANA – Zahtevam izločitev sodnice in tožilca, je na predobravnavnem naroku pred začetkom ponovljenega sojenja zahteval 30-letni Simon Mekinda, ki je 8. julija lani, kot izhaja iz obtožnice, z avtomobilom med zavijanjem iz ulice Trbeže na prednostno Šmartinsko cesto v Ljubljani trčil v 40-letnega motorista Simona Kozjeka ter mu povzročil tako hude poškodbe, da je umrl na kraju nesreče. Kozjeku po nesreči ni priskočil na pomoč, ampak je pobegnil in se vmes z dekletom Tjašo Bunič, ki je bila ves ta čas z njim v avtomobilu, ustavil na bencinski črpalki ter kupil ponjavo za prekritje vozila, s katero je nato skril svoje poškodovano vozilo.
Mekindo so tako šele naslednji dan izsledili policisti in ga takoj strpali v pripor. Na včerajšnjem naroku je razložil, da bi ljubljansko okrožno sodnico Andrejo Sedej Grčar izločil iz ponovljenega sojenja, ker se mu ne zdi pravična glede na njeno obnašanje in ker se počuti ogroženega. Tožilstvo, ki ga v tem primeru zastopa Marko Godec, pa se mu zdi pristransko. Meni namreč, da so dokazi, ki jih navaja tožilstvo, lažni. Obtoženi krivde za svoje dejanje sicer tudi tokrat ni priznal, je pa njegova zagovornica Tatjana Markelj predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi poskušal odgovoriti na vprašanje, ali bi motorist umrl v nesreči, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti. Obramba se namreč opira na izvedeniško mnenje Janeza Perčiča, ki ugotavlja, da je motorist vozil s hitrostjo 96 kilometrov na uro.
Sojenje je treba ponoviti
Sodnica Sedej Grčarjeva je, kot je znano, 11. decembra lani Mekindi za nesrečo in pobeg s kraja nesreče izrekla enotno kazen sedmih let in desetih mesecev zapora ter mu za obdobje dveh let prepovedala vožnjo avtomobila. Tridesetletni Ljubljančan, ki je ves čas sojenja poudarjal, da nesreče zaradi slabe preglednosti križišča ni mogel preprečiti in da je nesrečo povzročil motorist, ki je vozil z večjo hitrostjo od tiste, ki jo je izračunal sodni izvedenec Janez Kopač, se je po izrečeni sodbi pritožil na ljubljansko višje sodišče in dosegel razveljavitev sodbe. Njegova zagovornica je namreč v pritožbi zahtevala, da višje sodišče sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo in kazensko sankcijo, ter obtoženemu izreče ustrezno nižjo kazen oziroma razveljavi sodbo. Ljubljanski višji sodniki pa so nato odločili, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena.
Kot je razvidno iz sodbe višjega sodišča, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je 30-letnik takrat vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja ter da so bile zaradi uživanja metadona in drugih psihoaktivnih snovi njegove psihofizične sposobnosti za varno in zanesljivo vožnjo zmanjšane. Poleg tega bi moral pri zavijanju na prednostno cesto, kot ugotavlja sodišče, počakati in dati prednost motoristu, saj je bila, ne glede na to, s kakšno hitrostjo je ta vozil, Mekindova dolžnost, da ne povzroči nevarne prometne situacije.
Po mnenju višjih sodnikov tako ni nobenega dvoma, da je Mekinda storil očitana mu kazniva dejanja (nevarne vožnje v cestnem prometu po petem in prvem odstavku 324. člena KZ-1B in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči po prvem odstavku 328. člena KZ-1B), a na koncu ni moglo mimo zaključka sodbe prvostopenjskega sodišča, da je 30-letni Ljubljančan prometno nesrečo povzročil z zavestno malomarnostjo. Kot so namreč razložili sodniki, je takšen sklep sodišča v nasprotju z izrekom sodbe, saj je bil obtoženi spoznan za krivega, da je naklepno kršil pravilo o prepovedi vožnje v omamljenosti in brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V ponovljenem sojenju bo tako moralo sodišče še enkrat izvesti vse dokaze in navesti predvsem prepričljive razloge glede krivde obtoženega, novih dokazov pa sodišču ne bo treba izvajati.
Po nesreči poskušal storiti samomor
Mekinda je v svojem zagovoru sredi novembra lani na sodišču povedal, da je za volan sedel, ker je njegovo partnerico Tjašo Bunič tistega popoldneva bolel trebuh. »Z vozilom sem bil skoraj na svojem pasu, ko je motorist trčil v zadnji del avta. Počilo je, jaz sem se udaril v glavo. Bil sem v šoku in nisem vedel, kaj narediti,« se je spominjal Mekinda in dodal: »Pri ponesrečencu je bil traktorist, jaz pa sem se odpeljal domov in na teletekstu videl, da je umrl.« S kraja nesreče je odpeljal, ker je vedel, da je vozil brez vozniškega dovoljenja, in ker je bila, kot pravi, partnerica histerična. Prepričan je bil, da se nesreča ne bi zgodila, če bi bilo križišče bolj pregledno. »Vidljivost v križišču je bila največ 50 metrov v levo, živa meja, ki so jo zdaj že obrezali, je bila obraščena. Z moje leve strani je sijalo sonce, ko je zahajalo. V levo stran se ni videlo tako daleč, kot trdi izvedenec. Nikoli nisem imel karambolov, posledice bi rad popravil, pa ne morem,« pravi. »Po dogodku sem se zadrogiral in zapil, saj sem hotel storiti samomor, a mi ni uspel. Zato sem pogoltnil toliko tablet,« pravi in zatrjuje, da sta se s partnerico šele nato odpravila na bencinski servis po ponjavo, s katero sta pokrila avto, da bi ga zaščitila, in ne skrila.
