Po rjuhi pobegnil, a so zanj že našli novo

LJUBLJANA – Preden so junija lani na okrožnem sodišču v Krškem zaradi velikih tatvin obsodili 26-letnega Roberta Trščinarja, je krivdo le delno priznaval. Gozdarski vitel in harmoniko je že ukradel, delovnih strojev pa ne, saj jih po njegovem niti ne bi mogel. »So težki do 500 kilogramov, jaz pa po operaciji hrbtenice lahko dvignem le štiri kilograme,« je razlagal, a mu ni ušla obsodba na tri leta in 10 mesecev zapora.

Glede zapora ga je že tedaj dajala preganjavica, zato je obupan tudi nagovarjal brata, naj prevzame del krivde: »Znašel sem se v ozki priporni celici in upal, da me bodo izpustili.« Bal se je tudi Doba, in to zaradi novinarjev, ki po njegovem pišejo stvari, ki jih ne bi bilo treba. »Tam pa zaradi umora sedi možakar, ki lahko obračuna z mano,« je ugotavljal. Pri tem je verjetno mislil na tragično smrt 72-letnega Črnomaljčana Franca Kobetiča, žrtve ropa in povzročitve posebno hudih telesnih poškodb, zaradi katerih je bil Sergej Mohar obsojen na 18 let zapora, Trščinar pa je na tistem sojenju nastopal kot priča.

Da nato Trščinar še kar nekaj časa res ni izkusil, kako je živeti v največjem slovenskem zaporu, smo izvedeli lani decembra, saj so iz ljubljanskega zavoda na Povšetovi sporočili, da jim jo je pobrisal. Zaman so se posuvali s pepelom, da je sicer res bil begosumen, vendar pa ne problematični zapornik, zato je zaradi prostorske stiske na zaprtem oddelku zapora smel biti na polodprtem.

Prestajal je 10-mesečno zaporno kazen zaradi neke druge tatvine, čakal pa je torej še na poziv za prestajanje kazni na tri leta in 10 mesecev zapora. Pobegnil pa jim je naravnost spektakularno. Nastanjen je bil v mansardnem delu, ki je v tretjem nadstropju stavbe na Povšetovi, 26. decembra pa ponoči razžagal rešetko, se povzpel na streho, po strehi prišel na drugi del stavbe in se po vrvi, spleteni iz rjuh, spustil na nadstrešek. Nato je moral le še preplezati žičnato oviro, pa je že bil na parkirišču sosednje bolnišnice. Zdaj imajo zanj posteljo z novo rjuho torej že pripravljeno.

Tisto noč je deževalo, hrup dežja je prekril hrup, ki ga je povzročil pobegli, ki je bil obenem vajen dela na strehi, so se izgovarjali na Povšetovi. Pazniki so na kraju dogodka našli tudi liste žage za železo, so sporočali z uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer pa tedaj še niso imeli odgovora na vprašanje, kako se je to orodje sploh lahko znašlo v njegovih rokah.

Toda tako kot ni dolgo bežal Urban Prelac, ki je sodnico ter paznike novembra zaklenil v sodno dvorano ljubljanskega okrajnega sodišča, tudi Trščinarjev beg ni bil večen. Proti koncu marca so namreč z novomeške policijske uprave sporočili, da so ga z manjšimi težavami ujeli pri Brestanici. Ustavljali so ga namreč v avtomobilu, ustavil se je in začel bežati, toda na njegovih rokah so hitro zažvenketale lisice.

Na kakršen koli milejši režim v zaporih lahko odtlej kar pozabi, prav skrbno pa je bil varovan tudi pred nekaj dnevi, ko so ga pazniki zaradi obtožbe o novi veliki tatvini znova privedli pred obličje pravice, in sicer pred ljubljanskega okrožnega kazenskega sodnika Borisa Gabrijela Horvata. Pred njim je priznal, da je poskusil ukrasti tri bakrene cevi iz Merkurjevega skladišča v Litiji. Čeprav je prosil za milost, ga je doletelo še dodatnih šest mesecev zapora plus preklic neke novomeške pogojne sodbe. Sodnik je ocenil, da si kakšne posebne milosti pač ne zasluži, saj je zanj edino olajševalno okoliščino našel v dejstvu, da je priznal, »sicer pa obširna predkaznovanost in vrsta kaznivih dejanj premoženjske narave od leta 2006 kažeta, da imate porušen vrednostni sistem«.