Po prepiru treh bratov počila 
strela, dva brata obležala mrtva

GRADIN – Še v soboto in nedeljo so v Gradinu, vasici v zaledju slovenske Istre, ponosno praznovali na festivalu tartufov, najdražje zemeljske gomoljike na svetu. V torek zvečer se je vas ovila v črnino, pri hišni številki 6 je takrat potekala prava družinska drama, v kateri sta pod streli umrla brata Bruno in Gracijan Šavron. Njuni hiši in hiša tretjega brata Jožeta so oddaljene komaj kaj več kot deset metrov, vsem pa je skupna ista hišna številka. 54-letni Jože ali Pino, kot ga kličejo sosedje, je doma na naslovu Gradin 6 b, in k njemu sta okoli pol osmih zvečer prišla na obisk 61-letni Gracijan iz Gradina 6 in 57-letni Bruno iz Gradina 6 a. Kot smo izvedeli, sta se Bruno in Gracijan kmalu začela dajati okrog nekega denarja oziroma dolga, bolj srborit v prepiru naj bi bil Bruno, ki je Gracijana zasul z očitki, ga odrinil in mahnil tudi Jožeta, ki ju je poskušal spraviti narazen. Bruno naj bi pri tem glasno zapretil: »Zdaj boste že videli!« in zapustil Jožetovo hišo, takoj za njim pa je odšel tudi Gracijan. Bruno se je vrnil s puško v roki in na dvorišču ustrelil Gracijana ter se napotil še v hišo k mlajšemu bratu Pinu, a ta se je po poku zaklenil v sobo. Ta naj bi mu dejal, da bo odklenil vrata, če odloži puško, Bruno je to storil. Naenkrat naj bi bruhnil v jok in rekel: »Kaj sem naredil? Ubil sem brata!« zgrabil puško, stekel v zadnji del svoje hiše, si cev prislonil pod brado in storil samomor. Dva strela, dva mrtva brata.

V sporu 
zaradi drobiža

Po tragediji so območje hiš takoj obkolili policisti in kriminalisti, ogled kraja dogodka se je nadaljeval tudi včeraj, ko nekateri zaradi modro-belega policijskega traku, ki se je vil okoli hiš, nismo mogli priti do najbližjih sorodnikov. Tako domači kot drugi vaščani, ki so zdaj pokojna brata dobro poznali, so se seveda takoj začeli spraševati, kaj je vznemirilo Bruna, da je pritisnil na petelina prirezane dvocevke oziroma, kot smo izvedeli, prirejene papovke. Še popoldne so ju videli, da sta skupaj delala na polju, ko sta se vrnila domov, pa se je med njima vnel prepir. Po besedah Vinka Šavleta, predsednika krajevne skupnosti, ki je skupaj z Draganom Vulićem najbližji sosed Šavronovih, naj bi Bruno Gracijanu očital, da ima dovolj podpiranja najstarejšega brata. »Kot mi je danes povedal Pino, naj bi šlo za drobiž (za okoli 50 evrov, op. a.), brata je opozoril, naj se pomirita, nakar je na obrazu in v potezah Bruna videl povsem pobesnelega človeka. Dejal mi je, da takega v življenju še ni videl. Odvihral je iz hiše z besedami: 'Tega imam dovolj, boste videli, kaj se bo zgodilo.' Za njim je proti svoji hiši odkorakal Gracijan, a je Bruno s puško v roki prestregel že na dvorišču in vanj sprožil. Pino je po strelu slišal Gracijanovo ječanje, v strahu se je zaklenil v spalnico. Skozi odklenjena vhodna vrata je Bruno Pina pozival, naj mu odklene, da se bosta dogovorila, v rokah je še vedno držal puško, zato mu je Pino dejal, da mu odklene, če odvrže puško in jo z nogo potisne v kot. Ko je to storil, je Bruno bruhnil v jok in z besedami: 'Kaj sem naredil? Ubil sem brata!' pograbil puško, stekel iz Pinovega stanovanja za zadnji del svoje hiše in si z enim strelom sodil še sam,« je Vinko Šavle povzel Pinovo izpoved.

Bruno grozil sosedovemu sinu

V Gradinu in bližnji Brezovici, kjer se vsi poznajo, so najstarejši domačini povedali, da so bili Šavronovi delavni, vendar se je že pri dedu in starših zdaj tragično umrlih bratov ob najmanjšem povodu vnel prepir. Iskrica naj bi preskočila že zaradi kozarčka popitega vina. Podobno je povedal tudi bližnji sosed Jože, ki ga je Gracijan vsak dan obiskoval in ki je v torek nekaj pred šesto uro zvečer v bližnji lokalni trgovinici srečal Pina in mu naročil, naj pride Gracijan k njemu na roštilj. Vrnil se je domov in začel peči kotlete, ko je zaslišal strele: »Sprva sem mislil, da lovci spet streljajo na prasce in srne. Le kdo bi si takrat mislil, da bi obračunala brata?« se spominja usodnega večera in doda, da ga je o tragediji obvestil prijatelj, ki ga je vprašal: »Jože, si slišal, da je Bruno ubil brata?« Sam sicer ne verjame, da bi bil za spor kriv denar, ampak da gre predvsem za kombinacijo alkohola in tablet za pomiritev živcev. »To ne gre skupaj,« pripomni Jože in še pristavi, da si je Gracijan pri njem velikokrat izposodil okoli 30 evrov in mu jih vedno vrnil. »Revež je revež, bil je pa pošten. Ne verjamem, da bi šlo za denar. Vsak dan je prišel in nikoli ni govoril o slabih stvareh, recimo da bi se doma tepli ali prepirali.« Tik pred tragedijo je Gracijana videla tudi ena izmed sosed, ki živi ob cesti, ki vodi proti Gradinu; ko je prišel mimo, ga je vprašala, ali bo šel na sobotno veselico v Pregaro, in odvrnil ji je, da bo. Po njenem mnenju je bil bolj problematičen predvsem Bruno, ki je, kot je povedal Jože, postal precej agresiven, kadar je bolj globoko pogledal v kozarec, poleg tega pa naj bi doma hranil tudi več kosov orožja, ki ga je dobil med vojno na Hrvaškem. Sosed Dragan Vulić o tem pove, da je Bruno pred več kot desetimi leti njegovemu mladoletnemu sinu grozil s puško: »Menda naj bi bila zračna, toda sina je močno prestrašil, zato sem ga prijavil policiji, sodnik za prekrške naj bi ga kaznoval le z opominom in manjšo denarno kaznijo. Pogostokrat smo se sporekli zaradi malenkosti, vendar je vedno ostalo le pri besedah. Kakšna puška je bila usodna za oba brata, ne bi znal povedati. Domnevam, da ni šlo za zračno, s katero je pred leti ustrahoval mojega sina.«

Gracijan je imel raka

Bruno je bil po poklicu sicer pleskar, vendar se tega posla ni nikoli lotil, saj je bil najprej gasilec v koprski poklicni brigadi, bil je tudi med ustanovitelji vaškega gasilskega društva v Gradinu. »Ničesar se ni bal, na gasilskih vajah se je na blazino spustil tudi z 18 metrov višine,« je povedal eden od vaščanov. Začel je pretiravati s pijačo, zato je moral na zdravljenje v idrijsko psihiatrično bolnišnico. Tam se je zdravil tudi Gracijan, po poklicu keramičar. Bruno se je po ozdravitvi odrekel alkoholu in začel v Italiji voziti tovornjak, a je doživel hudo prometno nesrečo, po kateri je bil več dni v komi, pozneje pa na večmesečnem bolnišničnem zdravljenju. Ko se je vrnil v rodni Gradin, je nekaj mesecev le s težavo komuniciral s sovaščani. Pozneje se je invalidsko upokojil. Tudi Gracijan je bil pred upokojitvijo, toda zaradi raka na črevesju je moral pustiti službo in je v zadnjih letih prejemal le nekaj sto evrov socialne pomoči. Bolezen naj bi se mu letos tako razširila, da so se na ljubljanski onkologiji odločili, da ga ne bodo obsevali, kot so sprva predvideli, z drugimi besedami, bržkone je imel le še nekaj mesecev življenja. Tudi Bruno je tožil nad bolečinami v nogi zaradi putike, jemal je zdravila. Po pripovedovanju domačinov sta bila v zadnjem obdobju prav zaradi bolezni oba na trnih, nekateri namigujejo, da sta znova zvrnila kakšen kozarček preveč.

So torej njuni bolezni, kombinacija zdravil in alkohola privedle do prepira, ki se je v torek zvečer končal z družinsko tragedijo?