PTUJ – »Vsem je znana zgodba Slovenca, ki je doživel delovno nesrečo v tovarni električnih avtomobilov Tesla. Njegov primer je bil rešen v enem letu, pri meni pa se vse skupaj vleče že deveto leto,« nam je uvodoma dejal 31-letni Ptujčan Denis Slanič.
Kot mlad fant se je ob začetku gospodarske krize podal na delo v Nemčijo. Sprva je delal kot bagrist v enem izmed mariborskih podjetij, kjer pa so ga odpustili, saj je primanjkovalo dela. Janka Strelca, čigar podjetje Baukom ima sedež skoraj na dvorišču hiše Slaničevih na Ptuju, je zaprosil za delo. Hitro sta si segla v roke in Denis je s sodelavci odpotoval v prestižno Mercedesovo tovarno v Sindelfingnu pri Stuttgartu.
Deset metrov globoko
Podjetje Baukom je že dobrih 15 let specializirano za montaže celovitih sistemov v avtomobilski in elektro industriji. »Španci so dobili posel izdelave celotnega proizvodnega traka, s katerega so pozneje prihajali mercedesi E-klase. Naše podjetje je bilo podizvajalec za špansko družbo. Natančno se spominjam. Bil je moj 21. dan v Nemčiji, ko se je končevala nočna izmena. Ura je bila vsega nekaj minut pred šesto zjutraj, ko se je večina sodelavcev že preoblačila v garderobah. Bil sem zagnan, želel sem se dokazati, zato sem si še odrezal zadnji kos gume in jo nameraval namestiti na žleb, po katerem so pozneje speljali električne kable,« se dogodkov iz leta 2008 spominja Ptujčan.
Z dvižnim dvigalom se je odpeljal do žleba. Še preden se mu je uspelo pritrditi na varovalo, je stopil v prazno. Padel je 10 metrov globoko in še danes občuti posledice tragičnega dogodka: »Sprva sem še vstal, a me je po treh, štirih metrih zmanjkalo. Obležal sem na tleh, saj sem čutil strašne bolečine. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer so me operirali.«
Seznam poškodb je bil dolg: zlomljeni obe zapestji, dve vretenci na hrbtenici, poškodovani obe koleni in za 22 milimetrov premaknjena medenica. Najbolj sta nemške zdravnike skrbeli zlomljeni vretenci, zato so Denisa nemudoma operirali, bali so se, da bi se zadeva lahko poslabšala.
Toda imel je srečo, da zloma nista pretrgala živcev v hrbtenjači, zato lahko še danes hodi. »Seveda čutim posledice, saj imam pogoste bolečine v predelu križa. Svojega poklica keramičarja in pečarja ne morem več opravljati. Niti slučajno ne morem nositi težjih bremen,« nam je priznal mladenič iz najstarejšega slovenskega mesta. Zatem se je spomnil, kakšno kalvarijo je doživel, ko je moral dve leti po nesreči na drugo operacijo. Ob prvem posegu v Nemčiji so mu predel vretenc stabilizirali z vstavki iz titana. Te je bilo treba po dobrem letu odstraniti.
Slovenska zdravstvena zavarovalnica se je upirala, da bi plačala poseg v Nemčiji in ga je na vsak način želela opraviti v Sloveniji. Toda boj se je naposled končal srečno in zavarovalnica mu je krila stroške zdravljenja. Slanič je po prihodu v domovino odšel na prvo rehabilitacijo v Zreče, od tam pa še v Podčetrtek. Bolniške postelje je, kot se izrazi, menjaval kot spodnje hlače: »Bil sem mlad, sredi dvajsetih, in nisem se zavedal, da so poškodbe zares tako hude. Lahkomiselno sem verjel, da se bo zdravstveno stanje povrnilo.«
Živi od
socialne pomoči
Od padca v Mercedesovi tovarni ni več delal. Ker od delodajalca ni dobil izplačanega niti ficka, pa čeprav naj bi bili vsi delavci, ki so delali v podjetju, zavarovani, se je odločil denar iztožiti. Sprva je njegove interese zastopal mariborski odvetnik Danijel Planinšec, zatem je leta 2011 v zdravilišču Olimje spoznal Francija Matoza.
»Sporazumela sva se in verjel sem, da bo zgodba hitro končana,« priznava Slanič. A se je uštel, saj slovenski sodni mlini pač meljejo počasi. Prvotni tožbeni zahtevek se je glasil na 176.000 evrov odškodnine in 1400 evrov mesečne rente. Sodni spis z imenom Denis Slanič je romal iz rok ene sodnice v roke druge ter nekaj časa služil kot pobiralec prahu v predalih. In po devetih letih še vedno ni končan!
Zadnje dejanje v neskončni zgodbi je bila obravnava februarja letos, na kateri so Slaniča poslali na nov pregled k izvedencu medicinske stroke. Ta naj bi znova ugotovil, kako hude so posledice poškodb, ki jih dobil pred dobrimi osmimi leti. Povedano drugače, izvedenec mora oceniti stopnjo invalidnosti Denisa Slaniča.
Brez odgovora O očitkih in zapletih poškodovanega delavca Denisa Slaniča smo želeli povprašati tudi odgovorne v njegovem nekdanjem podjetju Baukom na Ptuju, pri katerem je bil v času nesreče zaposlen. Toda na naša vprašanja, ki smo jih poslali po elektronski pošti in večkrat poskušali tudi koga priklicati na sedežu podjetja na Zadružnem trgu na Ptuju, se ni nihče odzval. Tudi sporočilo na telefon direktorja in lastnika podjetja Janka Strelca ni zaleglo. Ostali smo brez odgovora. |
Sodni postopki na Ptuju se vlečejo kot jara kača. Prva ponudba odškodnine, ki jo je dobil, je bila nizkotna – 17.000 evrov. Sledilo je občutno zvišanje na nekaj več kot 170.000 v letu 2011, a je tudi to zavrnil. »Razlog? Želim rento, saj več nisem sposoben delati. Zdaj sem še psihično bolan. Če bi mi pa kdo leta 2011, ko sem dobil ponujeno, rekel, da se bo to vleklo še pet let, bi gotovo sprejel,« pravi Denis Slanič. Ta tudi ve, kaj bo storil z denarjem, ki si ga obeta: »Lani mi je umrla mama. Prebolela je težko bolezen, na koncu jo je izdalo srce. Z očetom sva ostala sama v tej hiši, ki ima že dodobra načeto streho in povrhu je najine samo dve tretjini hiše.«
Očetu bi rad omogočil spodobno življenje v letih, kolikor jih sploh še ima pred seboj. A s tem, da je že od leta 2008, ko se je poškodoval pri Mercedesu, kot prejemnik socialne pomoči v breme državi, mu bo le stežka pomagal: »Oče je bil kamnosek in ima za seboj težko poslovno kariero. Tudi sam bi moral iti na delo v isto podjetje, kot sem jaz delal zanj, a se je po moji nesreči in vloženi tožbi vse spremenilo,« je sklenil Denis Slanič, ki sanja o hiški na obrobju mesta, v kateri bi z očetom našla svoj mir.
