Po enajstih letih le našli morilca

PREVOJE – Izginotje 44-letnega Smailja Etemaja iz Prevoj je pred enajstimi leti močno razburkalo različne govorice o njegovi usodi. Mnogi so ga poznali in nihče ni vedel nič slabega o pogrešanem človeku, ki se je, tako so govorili, preprosto udrl v zemljo. Seveda ni manjkalo ugibanj, ali ni morda storil samomora, toda več jih je bilo prepričanih, da to ne pride v poštev. »Če se bo izkazalo, da je mrtev, so ga gotovo umorili,« so menili.

Za družino Etemaj iz Prevoj so se po njegovem izginotju začela težka leta, polna negotovosti in čakanja. Žena, sicer domačinka iz teh krajev, ter otroka so vseskozi upali, da se bo od nekod pojavil. Morali so se spopadati tudi z ljudskim glasom, ki je, kot rečeno, glasno ugibal in razpredal o Etemajevi usodi.

Podjetnemu in poslovnemu človeku nihče ni pripisoval nečednih poslov, nasprotno, spoštovali so ga kot delavnega človeka ter tudi poslovno uspešnega možakarja.

Smailj Etemaj je bil rojen leta 1949 na Kosovu, a je od svojega šestnajstega leta živel v Sloveniji. Tu si je ustvaril družino, rodila sta se sin in hči. Izkazal se je kot podjeten človek, bil je uspešen v poslih. Sčasoma je v Domžalah odprl gostinski lokal Martinec, ki ga je pred izginotjem dal v najem. V času, ko so ga pogrešali, je bil še vedno lastnik lokala, vendar njegovi najbližji od tega niso imeli nobene koristi, kajti imetje je bilo, potem ko so ga razglasili za pogrešano osebo, blokirano.

Poleg lokala v Domžalah je imel Etemaj tudi okrog dvajsetodstotni delež lastništva v pivovarni Adam Ravbar na Rodici. Tam so ga tudi zadnjikrat videli, preden je izginil. Usoden dan je bil 26. november 2003, kmalu po 13. uri. Takrat je prejel telefonski klic, nato je na parkirišču pred Ravbarjem prisedel v osebno vozilo in se odpeljal z neznancem. Zadnji signal Etemajevega mobilnega telefona so zaznali deset minut pozneje v kraju Podgorica pri Domžalah, nato so izginile vse sledi.

Družina je od tedaj dalje preživljala težke čase. Pretresena žena naj bi v pogovorih večkrat omenila, da bi bila mirnejša, če bi vsaj vedela, kaj se je z možem zgodilo. Namesto tega je morala poslušati že omenjene zgodbe o samomoru in tudi to, da naj bi mož zbežal v tujino.

Truplo na smetišču

V soboto, 21. aprila 2007, pa so ob gozdni poti iz Loke proti Dobenu našli človeško okostje. Spet so se razvnele govorice, a mnogi so brez zadržkov razglašali, da so našli Etemajeve ostanke. Takrat je družina še upala, da se motijo. Na policiji sprva niso niti potrdili niti zanikali, ali gre morda res za pogrešanega Etemaja, kot so pripovedovali domačini iz Prevoj pri Domžalah. Tako rekoč vsi so vedeli za najdbo okostja pod Dobenim in vsi so izgovarjali ime sokrajana Etemaja. Trajalo je nekaj dni, preden so tudi uradno potrdili identiteto pokojnega; šlo je za tri leta in pol pogrešanega Smailja Etemaja iz Prevoj. Prve izjave pooblaščenih oseb po najdbi ostankov so bile previdne. Že po prvem ogledu naj bi zaznali poškodbe kosti, ki so nakazovale oziroma napeljevale na sum, da je človek umrl nasilne smrti. Po neuradnih informacijah naj bi šlo za sledi strelnih ran in končno so potrdili, da je bil Etemaj umorjen. Končno je družina dobila tudi uradno potrditev, da je bil žrtev nasilnega dejanja, drugačna ugibanja in natolcevanja so polagoma zamrla.

Sedem let in pol po srhljivi najdbi človeškega okostja ob poti proti Dobenu pa okoliščine tega primera še niso razjasnjene. Kriminalisti so seveda preiskovali, a dejstvo, da je minilo veliko časa od izginotja, jim ni šlo ravno na roko. Ker je o zadnjem dnevu Etemajevega življenja marsikomu že zbledel spomin, je bilo še težje sestavljati davno minule dogodke.

Osumljenec naj bi bil znan policiji

V minulih letih so v zvezi z Etemajevo nasilno smrtjo na policiji odgovarjali le, da primer še preiskujejo. Zdaj smo neuradno izvedeli, da bi bila skrivnost njegovega izginotja in smrti lahko pojasnjena, kajti v preiskavi naj bi že pred leti izluščili možnega osumljenca, toda manjkajo trdnejši dokazi. Šlo naj bi za osebo, h kateri je Etemaj usodnega dne prisedel in se odpeljal v smrt. Človeka, ki velja za osumljenca, so dvakrat – po izginotju in po najdbi trupla – poligrafsko testirali in obakrat naj bi na poligrafu padel. Ker pa naprava ne velja kot dokaz – je le dobrodošel pripomoček preiskovalcem, ki pove, da so morda na pravi sledi –, morajo odkriti trden dokaz.

Uganka torej ostaja, preiskava je odprta, srhljiva zgodba pa bo bržkone ostala vsaj še nekaj časa nepojasnjena.

Svojci Smailja Etemaja, ki so po izginotju želeli vedeti vsaj to, ali je živ ali mrtev, zdaj lahko le gojijo upanje, da bodo nekoč vendarle izvedeli tudi, kako in zakaj je moral umreti nasilne smrti.